Gorazd :blog

Središče Ljubljane se zadnja leta res spreminja, nekatere stvari pa le ostajajo. Recimo trgovina Tekstila Pri Janezu. Spomnim se, kako me je mama kot majhnega otroka vzela s seboj na tržnico (vedno gneča) in potem še včasih k Janezu (vedno dolgčas). Znak nad trgovino je pa fantastičen, zrel za kakšno uradno zaščito!

Danes sem bil nekoliko presenečen, ko sem se po daljšem času peljal z mestnim avtobusom. Na njem je vsaj pol mladih, dijakov in študentov, prebiralo brezplačnik Žurnal24. Ta se mi je vedno zdel nekoliko obroben “igralec” med tiskanimi mediji, to mi je pa nekoliko odprlo oči glede tega časopisa.

Posted via email from Micro Bursts

Posted via web from Micro Bursts

Posted via email from Micro Bursts

Marineland je zabaviščni park par kilometrov zahodno od Niagarskih slapov in slovi predvsem po orkah in delfinih. Lastnik (pravijo, da ima slovenske korenine) je pričel s parom tjulnjev, nato pa se je zaradi uspešnosti širil in dodal še delfine, na koncu pa orke. Okoli akvarijev pa je kasneje zrasel zabaviščni park z dvigali, vrtiljaki, vlakci smrti in vsem, kar paše zraven. Otroci lahko nahranijo delfine, jelene in ribe od blizu, medvede pa od daleč.

Ogledali smo si Pljusk predstavo ork in šov delfinov in tjulnjev. Pri prvem orke skačejo iz vode, glavni del predstave pa predstavlja špricanje občinstva.

Osebje stoji na vhodu in razlaga prihajajočim, kje je mokra in kje suha cona bazena. Mi smo šli nalašč v mokro. Fotoaparat je izgleda preživel.

Opravili smo še nekaj bolj družinskih voženj z vrtiljaki, nekaj pomalicali in že je bil konec dneva.

EDIT (6.10.2009) Med sprehodom po Marinelandu smo zaslišali zelo domačo glasbo. Za zabavo je skrbel namreč Walter Ostanek Band.

Walter Ostanek Band v Marineland parku

Po nekaj dneh v Montrealu (o tem na koncu potovanja) smo se lepo naspali in čas je bil, da se odpravimo na pot. Kanadski Kingston je na pol poti med Montrealom in Torontom, zato se nam je zdel priročna postaja za pot do niagarskih slapov. Najeli smo avto (avtodom je sicer bil prva ideja, a je veliko predrag), Garmina pa sta nam posodila Tanya in Terry.

Lep sončen dan, zmeren promet, skoraj vsi pa gredo največ kakšnih 10 km čez omejitev (100 km/h). Ko smo prečkali iz Quebecka v Ontario so nam s tabel sporočili, kakšne so kazni za prehitro vožnjo: $95 za 120 km/h, $220 za 130 km/h. Rough Guide opozarja, da so na avtocestah bencinske postaje postavljene še kar na redko. Res je od ene do druge 80 ali 90 km, vendar pa je postaja (in cel nakupovalni center) pri vseh izvozih. Na naši relaciji je teh veliko, verjetno pa se to spremeni bolj ko greš na zahod Kanade.

Kingston je mesto s 113,000 prebivalci, bil pa je prva prestolnica Kanade. Center mesta je simpatičen, vendar pa majhen in smo ga hitro prehodili.

Kupili smo karte za ogled tisočih otokov. Na njem se nahaja vojaška akademija, vendar pa si obiskovalci najbolj zapomnimo bolj ali manj razkošne vile, ki krasijo obražja otokov.

Prespali smo v Econo Lodge na 840 Princess St. Motel je urejen in čist, za sobo za tri z zajtrkom smo plačali $94 (62 €). Sedaj pa nas čaka malo daljša pot do Niagarskih slapov, kjer bomo par dni imeli “bazo”.

Sredi januarja sem bil službeno v latvijskem glavnem mestu, Rigi. Kot je za pričakovati za to obdobje, je bilo vreme dokaj sivo, dnevi pa kratki. Temperature so bile te dni podobne kot pri nas (nekaj pod ničlo čez dan), po zamrznjeni reki v središču sodeč pa je mraz tam vseeno hujši in traja dlje.

Nekaj dni prej so se končali protesti proti latvijski vladi, zato je bilo po centru Rige videti polno policistov. Ekonomska kriza pa se sigurno vidi tudi po tem, da so lokali čisto prazni (samo sem in tja kakšna miza zasedena). No, res pa je tudi, da vreme ni klicalo ljudi ven.

Lokali v centru so zelo dragi (eden je celo oglaševal kosilo za samo 50 €), veliko je “pub” hrane, kjer je obrok med 10 in 15 latsov (skupaj s kakšnim pivom), latsi so pa močnejši od evra! Po centru najdete veliko “Čili pica” lokalov, ki zgledajo navzven čisto solidno, pica je pa industrijska, kar je pri takšni verigi tudi pričakovati. Raje kam drugam. Med preizkušenim lahko priporočim gostilno Pie Kristapa Kunga, kjer nudijo nekaj latvijske in ruske kuhinje (15 minut hoda od železniške postaje). Res pa je, da sem bil v Rigi le par dni in zaradi obveznosti nisem kaj dosti raziskoval.

Zadnji novemberski vikend pred snegom (22. in 23.) je bil naravnost prekrasen. V petek smo šli s prijatelji na Dolenjsko in v soboto zjutraj uživali v prelepem razgledu. Na žalost sem fotoaparat pozabil doma, zato sem se moral zadovoljiti s sliko na mobiju.