Gorazd :blog

Tole sem še našel kot neobjavljeno v ecto urejevalniku za blog.

Naš dopust v Kanadi smo začeli in končali v Montrealu. Tudi ta, podobno kot mesto Québec, kaže svojo dvojno naravo: severnoameriško mesto z jasnim francoskim pečatom. Povsod te ogovorijo najprej v francoščini. Vsako poletje v mestu poteka tekmovanje ognjemetov; grdo bi bilo, če ne bi izkoristili priložnosti, zato smo si ogledali predstavo Reel Love ameriške ekipe.

Ognjemet je trajal pol ure in je bil koreografiran na izbor filmske glasbe. Kakšnih spodobnih posnetkov mi ni uspelo naresti, bom pa sedaj s seboj na potovanja vedno nosil tudi stativ. Uvod si lahko ogledate na spletnem mestu prireditve. Ob okoli 11h smo prišli do avta na parkirišču, domov pa prišli šele OB TREH ZJUTRAJ! Deloma zato, ker so zaradi prireditve zaprli mostove do otoka, bolj res pa zato, ker smo se v mesto vračali skupaj s 35.000 poslušalci koncerta Coldplaya.

Še prej pa smo obiskali olimpijski center (seveda se odpeljali na stolp) in zaprt tropsko-arktični živalski park Biodome.

V Montrealu ima Apple svojo trgovino (Apple Store) in seveda sem jo šel pogledat. Vzdušje je prav kul in sproščeno, notri je brezplačen wifi in lahko prideš s prenosnikom samo malo brskati po netu. Za nakup pa ti ni treba na blagajno – okoli hodijo zaposleni z brezžičnimi terminali in obračunajo na mestu, račun pa dobiš po elektronski pošti.

Mesto Québec so nam vsi priporočili, češ da je nekaj čisto posebnega in da podobnega v Severni Ameriki ni, pa ne samo zato, ker ima edino obzidje okoli starega mesta. Čeprav je celotna provinca Québec dvojezična in te tudi v Montrealu najprej ogovorijo po francosko, se z bližanjem mestu Québeck francoščina še ojača. Vedno bolj smo opažali tudi francoske lilije (mogoče smo bili le bolj pozorni na te detajle). Z Garminom smo se usmerili v sam center mesta, potem pa poiskali najbližje parkirišče.

Mesto je res posebno – če bi me kdo postavil tja s teleporterjem, bi bil prepričan, da sem nekje v Franciji. Hiše, ulice, restavracije in stojnice, vse deluje bolj evropsko, kot kanadsko. Še posebej je razlika opazna potem, ko smo bili nekaj dni v provinci Ontario. Spodaj je album z nekaj slikami.

Quebec

Za konec pa še One Man Band:

Bruno je v svojem River’s Edge Bed and Breakfast menjal ponudnika interneta, zato nisem mogel sproti pisati dnevnika. Bom pa zdaj za nazaj.

Četrtek je bil sončen in odpravili smo se do slapov, da se spustimo v tunel in na spodnjo platformo.

Z dvigalom smo se spustili do tunela, tam pa sta dve mali galerijici, na koncu katerih vidiš deročo vodo. Prava stvar pa je zunanja terasa, kjer lahko občuduješ to veličino.

Na obisku je bila tudi skupina Amišev:

Nakupili smo si seveda nekaj spominkov, popoldne pa preživeli v Waterparku. Naslednje jutro smo se odpravili nazaj v Montreal. Ideja, da bi si šli ogledat še center Toronta pa je izpuhtela že v torek, ko smo občutili promet na njegovi obvoznici. Preveč bi trajalo, da pridemo not in ven iz mesta.

Namesto tega smo se odločili, da si čez vikend ogledamo Ottawo in mesto Québec.

Včeraj smo se po zajtrku odpeljali iz Kingstona proti Torontu in še naprej do Niagarskih slapov. Še prej smo pozajtrkovali v Econo Lodge motelu – zajtrk nudijo zelo osnoven, “kontinentalen” (v bistvu kruh z maslom in marmelado, koruzni kosmiči z mlekom, kakšen krof ali rogljiček, sok in kava). Čeprav sem parkrat slišal frazo “towards a greener future”, je bilo vse za enkratno uporabo. Vsak od gostov je sproduciral kupček kartona, plastike in stiroporja za zajtrk. Na koncu pa je za popestritev poskrbel gost, ki si je zaželel res dobro popečen toast in sprožil požarni alarm. Gasilci so bili pri hotelu v nekaj minutah, mi smo pa na srečo ravno končali z zajtrkom, tako da smo počakali na konec alarma in se odpeljali.

Garminov nüvi se je izkazal za odličnega na včerajšnji poti. Vsi imamo sicer svoje zgodbice o tem, kako nas je (budala) poskušal peljati po daljši poti nekje, kjer dobro poznamo ceste, pri iskanju ulice v neznanem mestu ali po potovanju po obvoznici Toronta (4-5 pasov “ekspresa”, obvoznice + 3 pasovi “kolektorja”, priključne avtoceste) pa pride zelo prav, ko opozarja, katere strani se je treba držati.

Niagarski slapovi so seveda fantastični. Bolj ko jih gledaš, bolj magični se zdijo. Ker smo prišli popoldne in smo bili utrujeni od poti, bomo kakšno turo naredili danes (ali celo jutri). Eni priporočajo sprehod za slapom, drugi vožnjo z ladjo, tako da se je težko odločiti. Ponujajo seveda tudi neke “supersaver” pakete, a smo do teh skeptični, še posebej zato, ker imamo v načrtu obisk Marinelanda.

Rough Guide omenja, da ima Clifton Hill v Niagari “once you’ve adjusted to it – a certain kitsch charm”, nismo pa bili pripravljeni na lunapark! Spodaj je nekaj slik, klik za večjo.

Nastanjeni smo v River’s Edge Bed and Breakfast, od koder se lahko sprehodimo do centra in do slapov. Za komplet spalnice z dvema posteljama, kopalnico in še majhno “dnevno” sobo bomo plačali nekaj manj kot $100 (kanadskih) na dan. Sobe so OK, klime so stare in glasne, a sosedje so za okoli 50% dražji, pa še redki ponujajo sobe z dvema posteljama, v glavnem so pripravljeni na pare.

Če bo čas, bom moral še ugotoviti, zakaj mi njihov wireless ne dodeli IP naslova, čeprav se poveže. Mogoče blokada MAC naslova, mogoče kaj drugega. Do takrat pa se malo šlepam na enem nestabilnem omrežju.

Arashiyama in Togetsu most sta priljubljeno shajališče tako domačinov, kot turistov. Po reki se lahko peljete z najetim čolnom, namesto taksija pa vzamete rikšo. Ob levem bregu se nahaja polno gostiln, ki izgledajo dokaj drage (nisva probala). Tja sva v bistvu na pol zašla, ko sva hotela do Iwatayama  parka z opicami.

Nad reko se strmo dviga gozd, ob dnu pa gre z vsake strani pešpot.

Območje je polno trgovinic in gostiln, v katere vas vabijo z ulice.

Nedeljo sva z Matejem končala na pivu z Barbaro in Miletom.

Fushimi inari je svetišče, ki je posvečeno Inari božanstvu. Ker je Inari zaščitnik/duh plodnosti, riža, poljedelstva, industrije in lisic, se prav slednje pojavljajo skozi celotno območje svetišča. Svetišče se nahaja na robu mesta Kjoto, ob vznožju gore Inari. Z Matejem sva se tja odpravila z avtobusom (št. 5 do Inaritaishamae postaje). Voznik vsakemu turistu ob izstopu prijazno pokaže, kje je treba zaviti proti svetišču.

Najbolj značilna stvar tega svetišča so oranžni oboki torii, ki so postavljeni po poti od glavnega templja na Inari hrib. Te postavljajo trgovci in podjetniki, ki častijo Inari.

Pot skozi gozd zna biti zaradi toplote in visoke vlage kar naporna, zato ni odveč pijača iz avtomatov, ki so postavljeni tudi tu. Vmes se najde tudi kakšna gostilnica:

Šele v petek sva z Matejem imela dovolj časa, da sva se odpravila ogledati kakšno znamenitost. Vsi so nama priporočali Zlati tempelj, zato sva se odpravila na bus in molila, da bo vreme zdržalo, saj je popoldne vglavnem cel teden deževalo. Pridružil se nam je Zdenko iz zagrebškega Srca – najprej smo obredno popljuvali vsak svojo garnituro politikov, nato pa krenili na bus.

Japonski stil pazljivosti na detajle se vidi povsod po parku, ki tempelj obkroža.

Po obisku templja smo šli pogledat Nishiki pokrito tržnico v centru mesta, ki jo tudi vsakdo priporoči turistom. Matej se je spraševal, če bo veliko “produktov” še migalo in lezlo, jaz pa sem po izkušnjah iz Singapurja pričakoval veliko mumificiranih in vloženih živali, ter izredno močan vonj. Nič od tega. Tule je nekaj slik s tržnice (klik za večjo sliko):

Zvečer pa smo se dobili na pijači z Barbaro in Miletom, ki sta na Japonsko prišla iz Južne Koreje in slučajno splanirala počitnice tako, da smo se za par dni pokrivali. Bar, v katerem smo se dobili se nahaja na severovzhodnem vogalu Kyoto Tower hotela (nasproti železniške postaje) in sicer v petem nadstropju. Do njega prideš z dvigalom, ki je levo od vhoda v zelo majhen McDonalds. Tam zgoraj nekje med sedmo in deseto zvečer strežejo hrano in je dokaj poln, vendar pa kasneje (ali pa prej) zlahka dobiš prosto mizo.

V neposredni bližini železniške postaje v Kjotu se nahaja Shosei-en vrt. Po prihodu v nedeljo je bilo to prva stvar, ki smo si jo šli ogledati s prijatelji, ki so se tudi udeležili FIRST konference.

Na sprehodu so nas študentje kaligrafije povabili na ogled njihove razstave. Tole pomeni “Gora Fudji”:

Srečanje z mladimi kaligrafi je bilo še kar nerodno, glede na to, da niso znali angleško, mi pa smo bili glede kaligrafije in odnosa japoncev do nje popolni ignoranti. No, skušali smo se vesti spoštljivo in vljudno, kakšen vtis pa smo dejansko pustili na mladincih, pa ne bomo nikoli vedeli.

Končali smo na konferenčnem “ledolomilcu” (ice-breaker party). Tam sem se prvič spoznal s high-tech sekreti. Tole je komandni pult enega:

Tole je pa straniščna školjka v hotelu:

Any questions?

Metro

Kjoto ima samo dve liniji podzemne železnice. Ena gre v smeri sever-jug (linija Karasuma), druga pa vzhod-zahod (linija Tozai). Karto se kupi na avtomatih, cena pa je odvisna od razdalje. Za vožnje po centru plačamo 210 ¥. Karto vstavimo pri vstopu na postajo, ter spet pri izstopu (torej je ne smemo pustiti pri vstopnih avtomatskih vratih). Vse smeri so jasno označene tudi v angleškem jeziku.

Avtobus

Na Kjotski glavni postaji se lahko orientirate s pomočjo info terminala. Vpišete prvo črko znamenitosti, ki jo želite obiskati, ali imena avtobusne postaje. Pokaže vam, na kateri avtobus morate iti in tudi, s katerega postajališča bo odšel. Prav tako se je enostavno orientirati s pomočjo karte avtobusne mreže, ki jo dobite pri prodajalni vozovnic (nasproti info terminala). Za oglede je primerna dnevna karta, ki stane 500 ¥, osnovna vozovnica za eno vožnjo je namreč 220 ¥.

Potem, ko najdete pravo postajališče, preverite, kdaj vaš avtobus odide. Za vsako linijo imate tabelo odhodov in sicer za delovni dan (modro), sobote (zeleno), ter nedelje in praznike (rdeče). V levem stolpcu je ura, v osrednjem pa minute za vse odhode. Enake tabele najdete tudi na vseh postajah in avtobusi so neverjetno točni.

Vstopate pri srednjih vratih in izstopate pri vozniku. Tam tudi plačate vozovnico, če ste vstopili brez nje. V tem primeru morate pri vstopu vzeti listek, ki ga pokažete vozniku.

Francozi so pojem za kulinariko. Nihče ne bo dejal, da nimajo pojma o tem, kako in kaj se je ter pije. Vendar pa obstaja področje, kjer se izničijo vsi zakoni in pravila, nekakšna negativna singularnost: letališče Charles de Gaulle v Parizu. V plastičnih bifejih stojiš v vrsti na blagajni potem, ko si izbral plastično hrano. Sam si jo nato pogreješ v mikrovalovki.

Mogoče je vse namenoma tako, da se potem zdi hrana na letalu prav okusna?