Gorazd :blog

Miami Beach je tisto, kar največkrat vidimo po filmih in ameriških serijah. Plaža, art deco stavbe in zagorela telesa na odbojki. Z Lionelom sva se odpravila v petek po South Beach s kolesi. Prvotni plan je bil, da najameva kolesa v Miami Downtown, a so štacuno zaprli. Z busom torej čez (linija C, 2$ vožnja, moraš imeti točen znesek). Vozniki busov so prijazni in te opozorijo na to, kdaj moraš izstopiti, če jim poveš, kam greš.

Latino frajerji na busu

Kolesa sva dobila na vogalu 5. ulice in Washington avenije, 8$ na uro.

Plaža je bila še kar prazna, mogoče se napolni čez vikend. V bistvu pa sva to in pa nakupovalni predel na Lincoln Rd hitro prepeljala. Avti vozijo v večini zmerno in pešce in kolesarje kar radi spustijo mimo. Pogledat sva šla še v Apple Store, ki je bil poln (kot vedno), ob Ocean Drive pa se je v lokalih že začelo žurat. Pa se mi zdi, da z Lionelom nisva bila ravno prav spedenana za tja. Nazaj z busom in v Hard Rock Cafe na burger.

Večer na downtown plaži

Potovanje na Florido se je začelo z odpovedanim letom Air France Regional iz Ljubljane v Pariz. Za 10 minut sem zamudil check-in v Parizu za let v Miami, zato so mi ponudili zvezo preko Montreala. Ali to, ali pa bon za hotel na pariškem letališču in let naslednji dan. Vzel sem prvo – pot je podaljšalo za ene 8 ur, ampak sem bil (ravno še) v soboto tudi v Miamiju. Malo sem uslužbenki Air France jamral, a bil prijazen (za razliko od par drugih potnikov) in mogoče me je zato dala v višji razred …

V nedeljo sem bil dogovorjen z Andrewjem iz britanskega ja.net, da si greva ogledat Everglades nacionalni park.

Everglades je floridsko močvirje, znano po številnih vrstah ptic, želv in seveda – aligatorjih. V 60. letih je baje število aligatorjev zaradi lova na njih padlo na štiri (4)! Sedaj jih v celotnem parku spet živi okoli 40.000, pomagala pa je zaščita parka s strogo regulacijo odstrela in aligatorske farme v parku.

Baje naj bi se aligatorji bolj bali človeka kot obratno (zaradi zgodovine iztrebljanja in same velikosti), sicer pa nam je ranger razložil znake, po katerih vemo, da se aligator počuti ogroženega: (1) glasno sikanje, (2) odpiranje gobca. Sicer pa niso do sedaj v Everglades parku imeli še nobenega incidenta.

Skozi park se vije avtomobilska cesta, vsake nekaj kilometrov pa pridete do zanimive točke. Tam se lahko odpravite na krožno pot – skozi džunglo je asfaltirana, po močvirju pa na lesenem mostišču.

Sicer poletje ni najboljši čas za obisk parka, ker se zaradi vročine in pogostega deževja veliko živali skrije. Da ne govorimo o tem, koliko je ta čas komarjev! Dopoldanski čas je še znosen, popoldne pa te požrejo, če nimaš res močnega repelenta. Pred obiskom se splača na poti kupiti nekaj hrane (sendviče iz Subwaya, recimo), saj v parku najdete le nekaj trgovin s spominki, pred njimi pa aparate s čipsom, čokoladami in pijačo.

Tole sem še našel kot neobjavljeno v ecto urejevalniku za blog.

Naš dopust v Kanadi smo začeli in končali v Montrealu. Tudi ta, podobno kot mesto Québec, kaže svojo dvojno naravo: severnoameriško mesto z jasnim francoskim pečatom. Povsod te ogovorijo najprej v francoščini. Vsako poletje v mestu poteka tekmovanje ognjemetov; grdo bi bilo, če ne bi izkoristili priložnosti, zato smo si ogledali predstavo Reel Love ameriške ekipe.

Ognjemet je trajal pol ure in je bil koreografiran na izbor filmske glasbe. Kakšnih spodobnih posnetkov mi ni uspelo naresti, bom pa sedaj s seboj na potovanja vedno nosil tudi stativ. Uvod si lahko ogledate na spletnem mestu prireditve. Ob okoli 11h smo prišli do avta na parkirišču, domov pa prišli šele OB TREH ZJUTRAJ! Deloma zato, ker so zaradi prireditve zaprli mostove do otoka, bolj res pa zato, ker smo se v mesto vračali skupaj s 35.000 poslušalci koncerta Coldplaya.

Še prej pa smo obiskali olimpijski center (seveda se odpeljali na stolp) in zaprt tropsko-arktični živalski park Biodome.

V Montrealu ima Apple svojo trgovino (Apple Store) in seveda sem jo šel pogledat. Vzdušje je prav kul in sproščeno, notri je brezplačen wifi in lahko prideš s prenosnikom samo malo brskati po netu. Za nakup pa ti ni treba na blagajno – okoli hodijo zaposleni z brezžičnimi terminali in obračunajo na mestu, račun pa dobiš po elektronski pošti.

Mesto Québec so nam vsi priporočili, češ da je nekaj čisto posebnega in da podobnega v Severni Ameriki ni, pa ne samo zato, ker ima edino obzidje okoli starega mesta. Čeprav je celotna provinca Québec dvojezična in te tudi v Montrealu najprej ogovorijo po francosko, se z bližanjem mestu Québeck francoščina še ojača. Vedno bolj smo opažali tudi francoske lilije (mogoče smo bili le bolj pozorni na te detajle). Z Garminom smo se usmerili v sam center mesta, potem pa poiskali najbližje parkirišče.

Mesto je res posebno – če bi me kdo postavil tja s teleporterjem, bi bil prepričan, da sem nekje v Franciji. Hiše, ulice, restavracije in stojnice, vse deluje bolj evropsko, kot kanadsko. Še posebej je razlika opazna potem, ko smo bili nekaj dni v provinci Ontario. Spodaj je album z nekaj slikami.

Quebec

Za konec pa še One Man Band:

Bruno je v svojem River’s Edge Bed and Breakfast menjal ponudnika interneta, zato nisem mogel sproti pisati dnevnika. Bom pa zdaj za nazaj.

Četrtek je bil sončen in odpravili smo se do slapov, da se spustimo v tunel in na spodnjo platformo.

Z dvigalom smo se spustili do tunela, tam pa sta dve mali galerijici, na koncu katerih vidiš deročo vodo. Prava stvar pa je zunanja terasa, kjer lahko občuduješ to veličino.

Na obisku je bila tudi skupina Amišev:

Nakupili smo si seveda nekaj spominkov, popoldne pa preživeli v Waterparku. Naslednje jutro smo se odpravili nazaj v Montreal. Ideja, da bi si šli ogledat še center Toronta pa je izpuhtela že v torek, ko smo občutili promet na njegovi obvoznici. Preveč bi trajalo, da pridemo not in ven iz mesta.

Namesto tega smo se odločili, da si čez vikend ogledamo Ottawo in mesto Québec.

Včeraj smo se po zajtrku odpeljali iz Kingstona proti Torontu in še naprej do Niagarskih slapov. Še prej smo pozajtrkovali v Econo Lodge motelu – zajtrk nudijo zelo osnoven, “kontinentalen” (v bistvu kruh z maslom in marmelado, koruzni kosmiči z mlekom, kakšen krof ali rogljiček, sok in kava). Čeprav sem parkrat slišal frazo “towards a greener future”, je bilo vse za enkratno uporabo. Vsak od gostov je sproduciral kupček kartona, plastike in stiroporja za zajtrk. Na koncu pa je za popestritev poskrbel gost, ki si je zaželel res dobro popečen toast in sprožil požarni alarm. Gasilci so bili pri hotelu v nekaj minutah, mi smo pa na srečo ravno končali z zajtrkom, tako da smo počakali na konec alarma in se odpeljali.

Garminov nüvi se je izkazal za odličnega na včerajšnji poti. Vsi imamo sicer svoje zgodbice o tem, kako nas je (budala) poskušal peljati po daljši poti nekje, kjer dobro poznamo ceste, pri iskanju ulice v neznanem mestu ali po potovanju po obvoznici Toronta (4-5 pasov “ekspresa”, obvoznice + 3 pasovi “kolektorja”, priključne avtoceste) pa pride zelo prav, ko opozarja, katere strani se je treba držati.

Niagarski slapovi so seveda fantastični. Bolj ko jih gledaš, bolj magični se zdijo. Ker smo prišli popoldne in smo bili utrujeni od poti, bomo kakšno turo naredili danes (ali celo jutri). Eni priporočajo sprehod za slapom, drugi vožnjo z ladjo, tako da se je težko odločiti. Ponujajo seveda tudi neke “supersaver” pakete, a smo do teh skeptični, še posebej zato, ker imamo v načrtu obisk Marinelanda.

Rough Guide omenja, da ima Clifton Hill v Niagari “once you’ve adjusted to it – a certain kitsch charm”, nismo pa bili pripravljeni na lunapark! Spodaj je nekaj slik, klik za večjo.

Nastanjeni smo v River’s Edge Bed and Breakfast, od koder se lahko sprehodimo do centra in do slapov. Za komplet spalnice z dvema posteljama, kopalnico in še majhno “dnevno” sobo bomo plačali nekaj manj kot $100 (kanadskih) na dan. Sobe so OK, klime so stare in glasne, a sosedje so za okoli 50% dražji, pa še redki ponujajo sobe z dvema posteljama, v glavnem so pripravljeni na pare.

Če bo čas, bom moral še ugotoviti, zakaj mi njihov wireless ne dodeli IP naslova, čeprav se poveže. Mogoče blokada MAC naslova, mogoče kaj drugega. Do takrat pa se malo šlepam na enem nestabilnem omrežju.

Arashiyama in Togetsu most sta priljubljeno shajališče tako domačinov, kot turistov. Po reki se lahko peljete z najetim čolnom, namesto taksija pa vzamete rikšo. Ob levem bregu se nahaja polno gostiln, ki izgledajo dokaj drage (nisva probala). Tja sva v bistvu na pol zašla, ko sva hotela do Iwatayama  parka z opicami.

Nad reko se strmo dviga gozd, ob dnu pa gre z vsake strani pešpot.

Območje je polno trgovinic in gostiln, v katere vas vabijo z ulice.

Nedeljo sva z Matejem končala na pivu z Barbaro in Miletom.

Fushimi inari je svetišče, ki je posvečeno Inari božanstvu. Ker je Inari zaščitnik/duh plodnosti, riža, poljedelstva, industrije in lisic, se prav slednje pojavljajo skozi celotno območje svetišča. Svetišče se nahaja na robu mesta Kjoto, ob vznožju gore Inari. Z Matejem sva se tja odpravila z avtobusom (št. 5 do Inaritaishamae postaje). Voznik vsakemu turistu ob izstopu prijazno pokaže, kje je treba zaviti proti svetišču.

Najbolj značilna stvar tega svetišča so oranžni oboki torii, ki so postavljeni po poti od glavnega templja na Inari hrib. Te postavljajo trgovci in podjetniki, ki častijo Inari.

Pot skozi gozd zna biti zaradi toplote in visoke vlage kar naporna, zato ni odveč pijača iz avtomatov, ki so postavljeni tudi tu. Vmes se najde tudi kakšna gostilnica:

Šele v petek sva z Matejem imela dovolj časa, da sva se odpravila ogledati kakšno znamenitost. Vsi so nama priporočali Zlati tempelj, zato sva se odpravila na bus in molila, da bo vreme zdržalo, saj je popoldne vglavnem cel teden deževalo. Pridružil se nam je Zdenko iz zagrebškega Srca – najprej smo obredno popljuvali vsak svojo garnituro politikov, nato pa krenili na bus.

Japonski stil pazljivosti na detajle se vidi povsod po parku, ki tempelj obkroža.

Po obisku templja smo šli pogledat Nishiki pokrito tržnico v centru mesta, ki jo tudi vsakdo priporoči turistom. Matej se je spraševal, če bo veliko “produktov” še migalo in lezlo, jaz pa sem po izkušnjah iz Singapurja pričakoval veliko mumificiranih in vloženih živali, ter izredno močan vonj. Nič od tega. Tule je nekaj slik s tržnice (klik za večjo sliko):

Zvečer pa smo se dobili na pijači z Barbaro in Miletom, ki sta na Japonsko prišla iz Južne Koreje in slučajno splanirala počitnice tako, da smo se za par dni pokrivali. Bar, v katerem smo se dobili se nahaja na severovzhodnem vogalu Kyoto Tower hotela (nasproti železniške postaje) in sicer v petem nadstropju. Do njega prideš z dvigalom, ki je levo od vhoda v zelo majhen McDonalds. Tam zgoraj nekje med sedmo in deseto zvečer strežejo hrano in je dokaj poln, vendar pa kasneje (ali pa prej) zlahka dobiš prosto mizo.

V neposredni bližini železniške postaje v Kjotu se nahaja Shosei-en vrt. Po prihodu v nedeljo je bilo to prva stvar, ki smo si jo šli ogledati s prijatelji, ki so se tudi udeležili FIRST konference.

Na sprehodu so nas študentje kaligrafije povabili na ogled njihove razstave. Tole pomeni “Gora Fudji”:

Srečanje z mladimi kaligrafi je bilo še kar nerodno, glede na to, da niso znali angleško, mi pa smo bili glede kaligrafije in odnosa japoncev do nje popolni ignoranti. No, skušali smo se vesti spoštljivo in vljudno, kakšen vtis pa smo dejansko pustili na mladincih, pa ne bomo nikoli vedeli.

Končali smo na konferenčnem “ledolomilcu” (ice-breaker party). Tam sem se prvič spoznal s high-tech sekreti. Tole je komandni pult enega:

Tole je pa straniščna školjka v hotelu:

Any questions?