Zaradi tega se je državam članicam EU že s pogodbo priznalo posebno izjemo iger na srečo, kot dejavnosti, ki ni navadna tržna dejavnost in jo lahko s tem razlogom urejajo samostojno. Tako za to dejavnost tudi ne velja tisti del pogodbe, ki se nanaša na prost pretok storitev, posledično pa je to kodificirano v direktivi ter nato tudi ZEPT.

Do tukaj je vse lepo in prav. Vendar pa je Evropsko sodišče že razsodilo, da ta izjema ni absolutna, temveč je vezana na to, da država z omejevanjem možnosti prirejanja iger na srečo dejansko preprečuje neželjene spremljajoče pojave, ne pa, da si s pomočjo te regulative zagotavlja izključno pravico oziroma zagotavlja lokalen monopol. Težišče zakonodaje oziroma ravnanja države mora tako biti jasno usmerjeno v to, da se igre na srečo v veliki meri omejuje ali v celoti prepoveduje.

V tej luči je Slovenija v težavnem položaju, saj iz zakonodaje ni jasno razvidno kako naj se bi država trudila omejevati igre na srečo kot takšne. Jasno pa je razvidno, da ima država neposredno korist od tega, da se igre na srečo prirejajo v čim večjem številu, pri čemer pa s svojimi dosedanjimi ravnanji omogoča obstoj nekaj igralcev, ki dejansko upravljajo s pomembnim deležem tega trga. To pa niso samo podjetja v izključni državni lasti, temveč so lastniki ali solastniki tudi osebe zasebnega prava, ki na račun zakonsko predpisanega onemogočanja tuje konkurence, v privilegiranem položaju.

Tudi to, recimo, da Slovenija z veseljem odobrava koncesije na obmejnem področju z Italijo kaže na to, da je v igri denar, hkrati pa tudi varovanje domačih igralcev pred čezmejno konkurenco. Italija, mimogrede, s svojo zakonodajo zelo jasno demonstrira, da so igre na srečo v splošnem dejavnost, ki se jo omejuje kolikor je to smiseselno. Tako se je do določene mere dopušča, da se prepreči njen izgon v izključno roke organiziranega kriminala (če bi lahko igre na srečo prirejali samo kriminalci, bi samo kriminalci prirejali igre na srečo), hkrati pa se ji preprečuje nenadzorovan razmah.

V tem smislu pa mislim, da je en izmed že blokiranih izvajalcev te storitve proti Sloveniji tudi že sprožil sodni postopek, ki bi na koncu moral odgovoriti, ali je ravnanje Slovenije skladno s pogoji pod katerimi so igre na srečo iz skupnega trga izvzete, ali pa je ravnanje morda takšno, da se Slovenija na to izjemo ne more sklicevati in mora pod nediskriminatornimi pogoji omogočiti izvajanje te storitve vsem družbam s sedežem v EU, ki se s to dejavnostjo ukvarjajo.

Igre na srečo se v skladu z ZEPT ne štejejo kot “storitev informacijske družbe”.

Izključen prenos podatkov in storitev shranjevanja v predpomnilniku se v skladu z ZEPT štejeta kot “storitev informacijske družbe”.

Večkrat v javnosti navedena interpretacija UNPIS je ta, da ker ponudniki storitev informacijske družbe prenašajo podatke oziroma v predpomnilniku hranijo podatke za storitev, ki izrecno ni regulirana z ZEPT, tudi njihova storitev v teh primerih “ne more biti varovana po ZEPT”.

Kar je seveda nevarna neumnost, saj ta interpretacija postavlja ponudnike v položaj, da se njihov status ugotavlja na podlagi tega katere podatke njihovi uporabniki prenašajo preko komunikacijskih omrežij, oziroma se jih hrani v predpomnilnikih. Če bi po tej analogiji določali odgovornost ponudnikov storitev informacijske družbe, bi bilo pri nas v zaporih že precej tesno. Zaprte pa bi bile odgovorne osebe vse operaterjev, medijev, portalov in drugih ponudnikov storitev in to zaradi različnih kaznivih dejanj, ki se dnevno in vsem na očeh dogajajo s pomočjo njihovih storitev.

Pa če je še nekako razumljivo, da tehnično in pravno neuk inšpektor, ki ne pozna zakonodaje zagreši napako, to ni nikakor ni dopustno, da se zgodi tudi pri sodiščih. Če že, je naloga sodišča ugotavljanje vseh dejstev, ne pa golo potrjevanje mnenja inšpektorjev. V teh primerih pa so ravno sodišča najbolj zatajila, saj so v celoti sprejela pravno nevzdržno interpretacijo ZEPT. Torej so sodišča zatajila v svoji lastni stroki!

Postopki na sodiščih, ki so bili odprti že leto in več nazaj, pa se še vedno vlečejo. Malo manj znana stvar pa je, da je sodišče v ločenem postopku za eno izmed blokiranih spletnih mest že ugotovilo, da se je ignoriralo tako našo veljavno yakonodajo, kot tudi evropsko sodno prakso. Zaradi tega je bila odločba za sporno blokado odpravljena, celoten postopek pa se je vrnil na prvo stopnjo.

Zakaj naša sodišča niso sposobna ugotoviti niti lastne sodne prakse, ko pride do tega, da se en postopek vrne nazaj na prvo stopnjo, preostali, ki predstavljajo identično copy-paste besedilo, pa ne, pa je znova nekaj, kar da človeku misliti.

Kar se pa sledljivosti preko mobilnikov tiče, bi nas spremljali lahko že s starimi “cegli” preko mreže postaj mobilne telefonije, zdaj je z GPS stvar natančnejša, kmalu nam obljubljajo satelitsko cestninjenje, skratka… 1984.

LPN