V enem od prvih intervjujev je novoimenovani glasnik digitalne tehnologije Aleš Špetič povedal, da ne vidi razloga, da ne bi “katerih koli naslednjih volitev že opravili [v] e-obliki”. Zlorabe in poneverbe se mu zdijo tehnično težje izvedljive pri e-volitvah, kot pri klasičnih. Sam nisem tako prepričan.

Kadar govorimo o e-volitvah, imamo lahko v mislih eno od dveh možnosti: da opravimo volitve na voliščih s pomočjo elektronskih naprav, ali pa da volitve opravljamo na daljavo, kar iz domačega računalnika. Prve omogočajo strojno štetje glasov in so povzročile tudi nekaj kontroverznosti v ZDA od leta 2000 dalje (med drugim je Al Gore dobil -16.022 glasov, v občinskih volitvah leta 2003 v Boone County pa je bilo zabeleženo 140.000 glasov, čeprav tam živi vsega skupaj 50.000 ljudi). Elektronske naprave in programska oprema vsebuje različne napake (buge), to je izkusil že vsak od nas. Vendar pa bi rad pogledal bolj zanimive volitve: tiste preko interneta.

Eden od pogosto uporabljenih argumentov za internetne volitve je naslednji: če lahko preko interneta opravljamo finančne transakcije, lahko verjetno postavimo dovolj varen sistem tudi za volitve preko omrežja. Vendar pa je e-bančništvo že nekaj let stalna tarča organiziranega kriminala, ki najema hekerje za izdelavo vedno bolj naprednih virusov in trojancev. ZeuS in SpyEye se vmestita med banko in vaš brskalnik (ali kar vanj), ter prestrezata podatke o transakcijah, jih spreminjata “v letu” in preusmerjata denar, žrtvi pa v brskalniku kažeta, da je vse v redu. Takšnim napadom se ne izognemo s certifikatom, pametno kartico, digitalnim podpisom in šifriranjem komunikacije. Žal to ni dovolj, prav to jasno vidimo na primeru e-bančništva.

Čeprav imamo zrelo protivirusno industrijo, ki nudi tehnično zaščito pred okužbami z zlonamerno kodo, je več milijonov uporabnikov po svetu vseeno okuženih. Iz tega lahko izpeljemo sklep: če je nekaj tehnično možno, to še ne pomeni nujno tudi v praksi, da bo stanje najboljše od možnih.

Kot piše Bruce Schneier (verjetno najbolj znana osebnost s področja kriptografije in informacijske varnosti) je tudi pomembna razlika med finančnimi transakcijami in volitvami preko interneta. Tveganje pri prvih lahko “vračunamo” v sistem in ob zlorabah prekinemo ali storniramo transakcije. Proti škodi se lahko zavarujemo in oškodovancem se škoda lahko povrne preko različnih mehanizmov. Ko pride do zlorabe pri volitvah pa mogoče ne vemo več, kdo je kako volil. Volitve morajo volilcu omogočati anonimnost, zato moramo podatek o njem v nekem koraku zavreči. Od takrat naprej ne moremo več popraviti določenih zlorab. Izkušnje iz e-bančništva nam spet kažejo napredne napade, ki jih žrtev ne opazi, dokler ne ugotovi, da ni več denarja na računu (čeprav mu računalnik kaže, da še je). Pri volitvah pa te povratne informacije običajno ni. Ko oddamo glas za enega od kandidatov, ne dobimo potrdila o komu smo glasovali.

Marsikaterega od naštetih problemov verjetno lahko delno rešimo z zapleteno tehnično rešitvijo (Estonija je uporabila nekaj pragmatičnih prijemov), a z večanjem kompleksnosti sistema e-volitev nujno večamo tudi možnost napak. Vendar pa to niti ni tisto, kar me najbolj skrbi.

Po podatkih, ko smo jih zbrali na SI-CERT je trenutno vsaj 5.000-6.000 računalnikov v Sloveniji okuženih z DNSchanger virusom. Vsaj v toliko primerih tehnična zaščita ni pomagala. Kaj bi na naših volitvah pomenilo do 6.000 spremenjenih glasov? Koliko verjetno je, da bi nekdo res skonstruiral virus, ki bi bil namenjen spreminjanju glasov pri internet glasovanju in ga z enako uspešnostjo razširil med slovenske uporabnike? Pojma nimam.

Schneier pa opozori še na nekaj: kaj če se po volitvah javi nekdo in oznani, da je z vdorom spremenil izid volitev v prid eni stranki ali kandidatu. Predstavljajmo si recimo, da to oznani Anonymous. Kako bomo lahko dokazali, da se to ni zgodilo?

Pravo streznitev pa lahko ponudi primer v ZDA leta 2010. Pilotni projekt v Washingtonu D.C. je bil namenjen glasovanju preko spleta. Pred vpeljavo so uprizorili igrane volitve in pozvali k testiranju varnosti sistema. Skupine iz Univerze v Michiganu je uspela:

“… v 48 urah pridobiti skoraj popolni nadzor nad volilnim strežnikom. Uspeli smo spremeniti vse oddane glasove in razkriti vse tajne glasovnice. Volilni odbor ni odkril vdora vsaj dva delovna dneva – in bi morda tako ostalo, če ne bi nalašč pustili za seboj jasnega namiga.”

V 48 urah. Prof. Halderman, ki je vodil to “operacijo”, še dandanes dvomi v smiselnost volitev preko interneta.

Seveda pa bo na koncu vse odvisno od tega, kako bomo ocenili tveganje zlorab naproti prednostim. To odločitev bo naredila politika. Nekaj držav se je s tem že ubadalo. Koliko se bomo pri tem ukvarjali z možnimi odstopanji, napakami in zlorabami, ter predvideli ustrezne reakcije nanje? So internetne volitve res tisti ključni moment, ki bo s svojo enostavnostjo prepričal tudi popolnoma nezainteresirani del volilnega telesa, da končno odda svoj glas? Ali bo pa rezultat le, da bo potem politično zainteresirani fotr prepričal popolnoma indiferentne otroke in ženo, da lahko končno glasuje kar še v njihovem imenu? Ali pa nam je za to vseeno?

Na koncu pa še bistveno: ali so elektronske/internetne volitve res tisto, kar je v tem trenutku ključnega pomena za našo državo in je nujno treba uvesti čimprej, čeprav bo drago? No, tudi ta odločitev je stvar politike.

Kaj je prometni podatek

Sporočila so sestavljena iz vsebine in glave sporočila (včasih imenovane tudi ovojnica). Ovojnica ali glava vsebuje podatke o pošiljatelju, naslovniku, ter še nekaj pridruženih lastnosti (recimo na kakšen način naj sporočilo potuje). Ko sporočilo potuje po poti, na vmesnih postajah na podlagi glave sporočila nastanejo prometni podatki, recimo: “Sporočilo vrste V, velikosti K je ob času T prišlo iz smeri A in bilo napoteno v smer B.” V primeru telefonskega klica prometni podatki vsebujejo podatke o klicoči telefonski številki, klicani številki, datum in čas klica, ter njegovo trajanje. Elektronska komunikacija na internetu je sestavljena iz kar sedmih različnih nivojev, na vseh teh pa se ustvarjajo prometni podatki. Na nižjih nivojih iz prometnih podatkov ugotovimo, kateri napravi je bil dodeljen nek IP naslov, višje izvemo izvorni in ciljni IP naslov komunikacije, vrsto internetnega protokola, izvorna in ciljna vrata (port), čisto na vrhu pa podatke, ki so vezani na samo aplikacijo, recimo elektronske naslove v primeru elektronske pošte, ali parametre spletne poizvedbe.

Skoraj vse naprave na omrežju beležijo prometne podatke (OK, določene naprave, kot so recimo električno-optični pretvorniki res ne beležijo nič, a saj veste, kaj sem hotel reči). Vsak spodobno napisan računalniški program, ki komunicira preko omrežja, beleži dogajanje v svoj dnevnik. Vsak usmerjevalnik prometa zabeleži, na kateri vmesnik je prejel komunikacijski paket in preko katerega ga je predal naprej (oz. če ga ni, zakaj tega ni storil).

Kje vse se hranijo prometni podatki

Povsod. Vsak upravitelj spletnega strežnika hrani dnevniške datoteke, v njej pa so prometni podatki na aplikacijskem nivoju. Notri je datum in čas, IP naslov obiskovalca, zahtevana spletna stran in status poizvedbe (uspešna, neuspešna, preusmerjena, in tako naprej). Podobno je tudi z drugimi strežniki, od pošte in DNS sistema do namenskih strežnikov.

Vsaka organizacija običajno namesti požarno pregrado, s katero zaščiti svoje lokalno omrežje. Na njej se zbirajo prometni podatki za vso komunikacijo, ki preko požarne pregrade potuje. Zabeležijo se izvorni in ciljni naslovi, lastnosti komunikacije in še kaj več. Tudi doma lahko vaš brezžični usmerjevalnik beleži prometne podatke.

Operaterji beležijo prometne podatke tudi na usmerjevalnikih svojega omrežja. Preko njih spremljajo prometne tokove in na njihovi osnovi upravljajo z omrežjem. Načrtujejo nadgradnje in odgovarjajo z zaščitnimi ukrepi v primeru napadov. Operaterjem zakon predpisuje obvezno hrambo, po drugi strani pa jo prepoveduje.

Namen in uporaba prometnih podatkov

Prometni podatki so nujni za zagotavljanje zanesljivega delovanja omrežja. Brez njih je odkrivanje napak nemogoče. To si je pomembno zapomniti in najraje bi to zapisal še vsaj petkrat zapovrstjo.

Brez njih je internetni ponudnik (ali ponudnik drugih storitev, recimo gostovanja) kot človek brez spomina. Ko se znajde v slepi ulici, ne ve, zakaj je tja prišel, kako je prispel, niti ne ve, od kod je.

Ena od dokaj tipičnih pritožb, ki jo operaterji redno prejemajo, je recimo: “Poslal sem pomembno (elektronsko) pošto poslovnim partnerjem, a je ti niso prejeli. Pravijo, da vso pošto od drugod prejemajo brez problema, torej ste vi krivi.” V takšnem primeru ponudnik pogleda v svoje “zbirke prometnih podatkov” (pravni termin) oziroma “log fajle”, dnevniške datoteke svojih strežnikov (strokovni termin). Tam vidi zapisano, kdaj je sporočilo prejel in kdaj ga je predal tujemu poštnemu strežniku.

Tu pa se začne zgodba o z zakonom določeni hrambi prometnih podatkov. V bistvu se začne še nekoliko prej. Začne se pri strahu, da se lahko sledi vsakemu posamezniku preko shranjenih prometnih podatkov. 104. člen Zakona o elektronskih komunikacijah zato določa:

(1) Podatki o prometu, ki se nanašajo na naročnike in uporabnike ter jih je operater obdelal in shranil, morajo biti izbrisani ali spremenjeni tako, da se ne dajo povezati z določeno ali določljivo osebo, takoj ko niso več potrebni za prenos sporočil, razen če sodijo v kategorijo podatkov iz 107.b člena tega zakona, ki se hranijo v skladu s četrtim in petim odstavkom 107.a člena tega zakona.

Po uspešnem prenosu sporočila naj bi operater povezane podatke o prometu anonimiziral ali izbrisal. Kaj to pomeni v zgornjem primeru pritožbe? Če bi operater izbrisal ali anonimiziral podatke, čez kakšen teden dni (ko se uporabnik pritoži), ne bo več vedel, ali je sporočilo uspel predati naprej ali ne. Primera nisem naključno izbral, saj so napake pri delovanju poštnih strežnikov zelo zelo redke, pritožbe glede dostave pošte pa ne.  Običajno “zamočijo” pošiljatelji ali prejemniki (ti se včasih še celo zlažejo, da kakšne pošte niso dobili, ker jim pač njena vsebina poslovno preveč ne prija; lahko verjamete kaj takšnega, a?).

Vsak ponudnik na podlagi zbranih in analiziranih prometnih podatkov spremlja stanje na omrežju in ugotavlja, kje so ozka grla. Te podatke uporablja za načrtovanje razširitev in nadgradenj, ki bodo zagotavljale udobno delo na omrežju.

Ko pa gre za namerne napade na strežnike ali omrežje, prometni podatki pokažejo, kaj pravzaprav se je dogajalo. Ponudniku omogočijo zaznavo napada, ustrezno zaščito pred njim in omogočijo izsleditev izvora napada. Reakcija na napad vedno pride šele za njim. Če prometne podatke prehitro vržemo stran, potem ne moremo narediti nič. Ponudnik takrat lahko le zatisne oči in počaka, da vse skupaj mine. O tem smo pisali tudi ob napadih skupine Anonymous februarja letos.

No, ampak v zgoraj citiranem odstavku obstaja izjema pri hrambi, določena v 107.a. in 107.b. členih. Ta sta nastala na podlagi Direktive 2006/24/ES za namen boja proti terorizmu. Določata zelo omejen obseg prometnih podatkov, ki so jih operaterji dolžni hraniti. Vsi ponudniki po vsem svetu so seveda že pred tem beležili prometne podatke za namene zagotavljanja normalnega delovanja omrežja in načrtovanja. Direktiva je le na neroden način določila neko podmnožico podatkov, ki jih operaterji nujno morajo hraniti in omogočajo izsleditev storilca. Zato se je tudi moral popraviti 104. člen. Če sem malo ciničen, se je slaba rešitev “popravila” s še eno slabo.

Potvarjanje številke klicočega

Matej v svojem prispevku opiše, kako lahko v tujini najdete operaterja internetne telefonije, ki vam dovoli potvoriti telefonsko številko in potem preko ovinka pošiljate lažne klice in SMS sporočila. V računalniški srenji bi seveda lahko rekli: “It’s not a bug, it’s a feature,” predvsem za tistega ponudnika telefonije, ki to trži kot prikladno fleksibilnost. V svojem članku za Sobotno prilogo Lenart J. Kučić nekoliko posplošeno opisane aktivnosti povzame, da je Matej pri “… več slovenskih operaterjih mobilne, fiksne in internetne telefonije (voip) … uspešno preizkusil spreminjanje klicne identifikacije.” Matej ni spremenil identifikacije pri nobenem od slovenskih operaterjev, ampak je izbral tujega operaterja, ki to deklarirano dovoljuje, in potem preko njega izvedel klic v slovenska omrežja. To je velika razlika. Matej je uporabil možnost pri tujem VoIP ponudniku, ki jo ta pač ponuja svojim strankam. Ne moremo govoriti o varnostni pomanjkljivosti, ker gre za poslovni model. Ali je ta pameten ali ne, je drugo vprašanje.

Kot Matej pravilno ugotavlja, se je podobno dogajalo tudi na internetu. Preko potvorjenih IP naslovov so se izvajali različni napadi, dokler sčasoma ponudniki sami niso ugotovili, da je treba uvesti določena pravila na mejah omrežja, od koga boš sprejel kaj. Morda se bo to zgodilo tudi pri internetni telefoniji.

Najbolj pa je pomembno naslednje: kako se lahko lotimo preiskovanja v primeru, ko gre za podtaknjene in lažne klice? Odgovor je: preko analize prometnih podatkov! Vi boste ob Matejevem “napadu” res na zaslonu svojega telefona videli izmišljeno številko, ki jo bo on poljubno nastavil, vendar pa bo vaš operater telefonije lahko preko prometnih podatkov lahko preveril, od kod je klic dejansko prišel v njegovo omrežje. To ponudniki redno počnejo pri elektronski pošti, kadar pride do pritožb ali goljufij. Ko pa bo vaš operater prometne podatke izbrisal (zaradi zakonske določbe), tega ne bo mogel več ugotoviti in vi sami kot žrtev napada boste bolj izpostavljeni tveganju.

Druga napaka leži v domnevi, da se v preiskovanju zlorab na omrežju vedno zanašamo le na en sam podatek in da nikoli ne podvomimo v verodostojnost kateregakoli od njih. To seveda ni res. Vsako preiskovanje na omrežju vedno temelji na tem, da se primerjajo podatki iz različnih koncev in na podlagi njih se izdelajo možni scenariji, eni bolj, drugi manj verjetni. Koristno je, da se prometni podatki ustvarjajo pri različnih skrbnikih, z njihovo primerjavo pa se lahko povečuje ali zmanjšuje to verjetnost.

Preveč enostavno je tudi reči: “ker lahko na enem primeru pokažemo, da je možno, da prometni podatek ne ustreza dejanskem stanju, ne potrebujemo njihove hrambe.” Dvomim, da se kdajkoli samo na podlagi enega takšnega podatka odloča o pomembnih rečeh na sodišču. Ne smemo pa tudi mimo dejstva, da tveganja opisujemo z verjetnostmi in se na podlagi teh vedemo.

Povsem verjetno pa je, da se pri telefoniji takšne preiskovalne varovalke še najmanj uporabljajo, zato je v tem kontekstu Matejevo opozorilo na mestu.

Zakonska regulacija kot način urejanja kršitev

Pred leti je Mobitel d.d. predal policiji seznam klicanih številk, a pri tem pozabil vprašati, kje je odredba sodišča. Delodajalci na ministrstvu so preko izpiskov klicev službenih telefonov iskali zaposlene, ki so se pogovarjali z novinarji in jih za to kaznovali (po naši lokalni folklori seveda z obveznim političnim priokusom). Potem pa imamo še poskus tržnega inšpektorja, da bi pridobil identiteto internetnega uporabnika na podlagi zakonskega določila, ki ga je zakonodajalec sicer namenil pregonu hujših kaznivih dejanj. Kaj je skupno tem primerom? Namesto da bi v posameznem primeru prišli do ustreznega pravnega epiloga, se je dostikrat ubrala najlažja pot: ali malo spremenimo zakon, ali pa si ga razložimo na tako izviren način, da bo cilj dosežen. S pravno akrobacijo uvedbe razlikovanja statično in dinamično dodeljenih IP naslovov se je sicer rešil tisti problem z inšpektorjem, a nastali so problemi pri policijskih postopkih, zaradi političnih iger pa morajo sedaj vsi operaterji delno skrivati telefonske številke na izpiskih, ki nam jih pošljejo. Lahko, da se je v nekem primeru dobila bitka za zaščito zasebnosti zaposlenega, a zraven tudi jaz kot uporabnik občutim zame neželene stranske učinke, ki se dostikrat ob iskanju rešitve zanemarijo. Refleksno dodajanje členov in celih zakonov nas pelje v vedno bolj zbirokratizirano in konfuzno družbo, to da napišemo še en zakon, pa je nemalokrat tudi zatiskanje oči pred problemi in bežanje pred njihovim korenitim reševanjem. Da je stvar sedaj urejena in problema ne bi smelo več biti. Spam pri nas urejamo s kar štirimi zakoni, pa je pregon domačih spamerjev vseeno dolg, poln zapletov in čeri.

Prav tako so po krivem v središču prometni podatki. To “čast” si zaslužijo tisti, ki prometne podatke zlorabljajo ali prodajajo. Ker ne zmoremo kot družba kaznovati teh zlorab, raje vsem predpišimo, da prometnih podatkov sploh ne sme biti? Če gremo predaleč lahko tudi zaščita zasebnosti posameznika škodi njemu samemu, ko se znajde v vlogi žrtve prevare in pričakuje, da se bo storilca poiskalo. Sploh pa: medtem, ko se mi v peskovniku mikastimo glede tega in si eden drugemu mečemo v oči zdaj statični, zdaj dinamični internetni pesek, se velike firme, kot so Google in Facebook, smejejo na široko in naše podatke zajemajo z zelo velikimi lopatami.

Javna predstavitev mnenja o podpisu Trgovinskega sporazuma za boj proti ponarejanju (ACTA), Državni zbor, Odbor za evropske zadeve, petek, 17. 2. 2012 ob 12. uri.

Spoštovani!

Veseli me, da imam možnost v javni razpravi o sporazumu Acta predstaviti tudi svoje mnenje. Govoril bom predvsem o 27. členu sporazuma, ki govori o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine v digitalnem okolju, torej na internetu.

Za začetek moram jasno povedati: Acta sama ne vsebuje določil, ki bi uvajala filtriranje interneta ali zahtevala odklope posameznikov zaradi kršitev pravic intelektualne lastnine. Zakaj pa me sporazum vseeno navdaja s skrbmi glede spremembe vloge internet ponudnikov in možnim omejevanjem elektronske komunikacije, pa želim predstaviti v nadaljevanju.

V uvodu sporazuma lahko preberemo, da je eden od ciljev sporazuma spodbujanje sodelovanja med ponudniki storitev in imetniki pravic pri reševanju kršitev v digitalnem okolju. Ali to pomeni, da bodo gospodarski subjekti, ki so imetniki navedenih pravic, imeli pri obrambi teh drugačen položaj, kot kateri drugi gospodarski subjekti? To iz formulacije ni razvidno.

V nadaljevanju 4. odstavek 27. člena pravi, da lahko imetnik pravice na podlagi »pravno zadostnega« zahtevka dobi posebej hiter kanal za pridobivanje podatkov o posameznem naročniku, ki domnevno krši njegove pravice. To pomeni, da imetniki pravic lažje pridejo do osebnih podatkov naročnika. Ta izjema me nekoliko spomni na že videno nenavadno situacijo, ko naj bi imel Tržni inšpektorat RS lažji dostop do prometnih podatkov, hranjenih po Zakonu o elektronskih komunikacijah, kot sama policija, pa čeprav se je hramba teh podatkov uvedla ravno za namen hudih kaznivih dejanj, povezanih s terorizmom in torej za namene policijskega pregona. Če se prav spomnim, je bilo ob tej situaciji potrebne kar nekaj pravne akrobacije s pojmi dinamičnih in statičnih internet naslovov, da se je stanje za silo zopet uskladilo z namenom. Omenjena akrobacija pa je povzročila nenačrtovane stranske učinke, v katere sta morala poseči tako Informacijska pooblaščenka, kot tudi Vrhovno sodišče. Ponudniki in policija pa se na okroglih mizah še dandanes sprašujemo, kaj se sme in kaj ne.

S 5. odstavkom 27. člena Acte se podpisnice zavežejo, da bodo zagovile ustrezna pravna sredstva zoper izogibanje tehničnim ukrepom, ki jih lastniki pravic uporabljajo za zaščito svojih del. Tu pa je že bolj jasno, da gre za tehnologijo Digital Rights Management ali na kratko DRM. DRM je mehanizem za onemogočanje digitalnega kopiranja. Ni enotnega DRM in vsak založnik lahko razvije svojega. Leta 2005 je družba Sony v ta namen uporabila t.i. rootkit, hekerski program, ki se s prevezavami v operacijskem sistemu računalnika  skrije pred uporabnikom in izvaja pritajeni nadzor, odkrije pa ga lahko le specialist. Poenostavljeno rečeno: Sonyjev DRM mehanizem je okužil računalnike po vsem svetu. Po velikem škandalu in tožbah, ki so sledile, je moral Sony program umakniti. Če bi takrat bila uveljalena Acta, morda uporabniki sploh ne bi smeli raziskovati, kaj se dogaja na našem lastnem računalniku, takoj ko bi spoznali, da gre za DRM. In morda okužbe z lastne naprave niti ne bi smeli odstraniti.

Ko beremo člene Acte jih res lahko vzamemo kot neka splošna priporočila za izboljšanje stanja na področju varstva pravic intelektualne lastnine na spletu. Če pa na Acto pogledamo skozi prizmo nekaterih že uporabljenih rešitev, pa lahko vidimo povsem drugačno sliko. Spomnil bi na hitro sprejete spremembe Zakona o igrah na srečo, ki so takorekoč čez noč prinesle možnost blokade tujih spletnih mest in tako legitimirale poseg v elektronsko komunikacijo. Brez širše razprave in sodelovanja strokovne javnosti. Spomnil bi na »družbo«, v kateri hote ali nehote potuje Acta: mislim predvsem na zloglasni ameriški Stop On-line Piracy Act, ki je tudi dodobra razburil javnost in je sedaj na hladnem.

Zaradi navedenega menim, da Acta v digitalnem okolju ne prinaša ustreznih rešitev in zna povzročiti nenadejane posledice, ki bodo posegle v elektronsko komunikacijo, ter morda celo ovirale vpeljavo naprednih komunikacijskih protokolov in programskih mehanizmov, ki so namenjeni večji varnosti uporabnika pri uporabi spleta.

Gorazd Božič, vodja SI-CERT pri javnem zavodu ARNES (Akademska in raziskovalna mreža Slovenije)

German court confirms that ISP cannot be ordered to manipulate DNS servers to block gambling sites (in DE) heise-online.mobi/newsticker/mel…—
Ralph Holz (@ralphholz) January 13, 2012

Gre za zelo zelo podoben primer, kot so predlogi Urada RS za nadzor nad prirejanjem iger na srečo pri nas doma. Kot je razvidno iz povzetka obrazložitve, nemško sodišče smatra, da je internetni ponudnik v tem primeru le prenosnik informacije (po našem Zakonu o elektronskem poslovanju na trgu /ZEPT/ bi rekli, da je ponudnik storitev izključnega prenosa) in kot tak ni odgovoren za informacije, ki jih ponuja prireditelj (bwin.com v tem primeru).

Ja, naš ZEPT že na začetku določi, da se zakon ne uporablja za področje iger na srečo. Zakaj pa ne? Kdo nam lahko to razloži na nek način, ki ima rep in glavo?

Nekaj upanja je, da se torej te igre na srečo začnejo urejati drugače, kot pa na način, ki prinaša dodatne stroške nič krivim internetnim ponudnikom in ima lahko v prihodnosti resne posledice za vse uporabnike interneta glede svobode do dostopa do informacij.

Včeraj pa smo lahko brali o tem, kako je finski ponudnik dobil odločbo o blokadi thepiratebay.org:

Finnish Operator Required To Block Access To ThePirateBay, Among Others arctic.st/14CtWf—
ArcticStartup (@arcticstartup) January 09, 2012

V tem članku na koncu najdete tudi primer domene, ki je zablokirana, čeprav naj ne bi vsebovala nobenih vsebin, ki kršijo avtorske pravice. Ta del je pomemben, saj smo kritiki filtriranja interneta vedno opozarjali na možnosti napak in blokiranja “z levo roko”.

Blokada je čisto v duhu ameriškega Stop On-line Piracy Act (SOPA), ki strokovno javnost prav tako razburja s svojim DNS filtriranjem. Pozitivnega mnenja kakšnega strokovnjaka s področja elektronskih komunikacij v prid takšnemu filtriranju pa za zdaj še nisem slišal. No, če so se našli “znanstveniki”, ki so z “neodvisnimi” študijami dokazovali, da ne morete povezati kajenja s kakšnimi boleznimi, se bo verjetno tudi tu prej ali slej našel kakšen, ki bo zagovarjal postavitev plašnic.

Smo torej morda na razpotju, ko globalne probleme želimo urejati lokalno, ker je to za nekatere ceneje (po malem pa prizadane nas vse, a mi bomo že potrpeli)? Urejati predvsem s postavljanjem zidov, zaradi katerih problema samo vidimo ne, čeprav ga s tem nismo rešili?

Paddy Ashdown v TED predavanju o globalnem premiku moči:

Razvijalec aplikacij za Android Trevor Eckhart je odkril skrit program Carrier IQ, ki poleg lokacije zna spremljati tudi drugo metriko, lahko pa preko sprožilcev beleži sprejete SMS, katere aplikacije uporabljate, kaj vpisujete na spletna mesta in široko paleto drugih stvari. Ameriški operater Sprint je pojasnil, da gre za diagnostično orodje, ki omogoča izboljšavo storitve in identifikacijo problemov, ki jih imajo uporabniki.

Pred kratkim je revija Monitor objavila zanimiv video o skritih programih, ki vam omogočajo sledenje in prisluh uporabniku, kaže pa da lahko to počnejo tudi nekateri (ameriški) operaterji.

Po bolj splošni definiciji bi lahko Carrier IQ označili za ‘rootkit‘, program, ki se skrije na računalniku in omogoča prikrit dostop nepooblaščenim osebam. Mogoče malo široko pojmovanje, saj rootkit običajno preveže sistemske klice ali se naseli v jedro operacijskega sistema, tu pa kaže, da gre za bolj enostavno implementacijo.

Sony je pred leti poskusil z namestitvijo rootkita z namenom zaščite avtorskih pravic (t.i. DRM, Data Rights Management). Ne da bi povedal kupcem CD plošč s to “zaščito”. Sedaj pa mobilni operaterji želijo spremljati metriko uporabe. Izboljševanje omrežne infrastruktire je seveda dobra stvar. Nameščanje skrivnih aplikacij za sledenje in prisluh brez vednosti uporabnika (lastnika telefona) pa nikakor ne.

In medtem, ko vsi čakamo na prve res hude viruse na mobilnih telefonih, ki jih bodo pisali najeti programerji ruskega organiziranega kriminala, ter ugibamo, ali bomo morali res prehoditi celotno pot, ki smo jo že na osebnih računalnikih, ugotovimo, da so lahko mobilni operaterji in proizvajalci še največja grožnja (via Brian Krebs)…

Prvi zadetek za vaše ime

Ni preveč dobro za posel (no, razen če delate za Freepornio). Verjetno so na freepornia.net sklonirali ogromno kombinacij imen, da dobijo čimveč klikov. Sigurno pa obstaja način, da se ta obscenost odstrani!

Googlu lahko prijavite zlorabo vašega imena na mestu “za odrasle” preko obrazca, ali pa na dnu iskalne strani uporabite obrazec za povratne informacije, kjer razložite, da je nekomu uspelo priti mimo SafeSearch filtra. V prvem primeru ne boste dobili nobene povratne informacije. Je gospod G. prejel obrazec? Se je odločil ukrepati? Nič, boste morali pač spremljati rezultate parkrat na dan. No, za probleme s SafeSearch filtrom povratno informacijo dobite potem, ko jo obdelajo.

Toliko torej o Googlu. Medtem pa lahko poiščemo ponudnika, ki vaše ime s Freepornije servira javnosti in boste pritožbo poslali tudi njim. Tako ugotovite, da IP naslovi pripadajo podjetju CloudFlare, ki upravlja t.i. reverzne proksije, zato je pravi strežnik v ozadju, čeprav se vsebina ponuja s CloudFlare infrastrukture. Izgovorijo se, da to ni njihov problem in da moramo zadevo rešiti z nekom na Nizozemskem, saj je tam prava Freepornija. Sicer se vsebina ponuja iz njihovih IP naslovov, ampak ne pomaga: iti moramo do nizozemskega LeaseWeb, ponudnika gostiteljstva.

Vi: “Gre za zlorabo imena, prosim odstranite to vsebino.”
Oni: “Stranko smo obvestili, za nas je primer zaključen.”
Vi: “Za mene pa ne, mi lahko pokažete, kje so vaši splošni pogoji?”
Oni: “Sploh ne gre za našo stranko.”
Vi: “Res? Kaj pa tale DNS strežnik, pa tile zapisi?”
Oni: “Vsebina bo danes odstranjena.”

No, pa je ne.

Ampak sedaj je minilo že nekaj dni in greste pogledat, kaj pravi Google. Vaš SafeSearch zahtevek je bil zavrnjen!

Zavrnjeno!

Se ne pojavi v iskalnih zadetkih? Poskusite z drugim brskalnikom, drugim računalnikom, pri drugem ponudniku, prvi zadetek za vaše ime je še vedno Freepornia! Kateri iskalnik pa uporabljajo na Googlu, Bing? Tam resda ne kažejo porno spletišča.

Zavrnjeno… To mora biti napaka. Mogoče Freepornia dela kakšne trike s HTTP_REFERER in IP naslovi? Ampak ne – iskalne strani generira Google in oni nadzorujejo, kaj se tam prikaže.

OK. Dajmo vse skupaj bolj natančno razložiti v sporočilu na support@google.com. Tišina.

Poskusimo spet s spletnimi obrazci. Zopet zavrnjeno.

Pravijo, da je bodočnost v oblaku.

Kje sem bil na počitnicah?

Pred počitnicami smo lahko brali po spletu in časopisih o tem, kako je nekdo odkril, da Applov iPhone beleži lokacijo uporabnika. Kasneje so to ugotovili tudi za Android telefone. Večina člankov je zgroženo ugotavljala, da nas Apple (in kasneje v njegovi senci Google) spremljajo, kako hodimo naokoli. No, in kaj se pravzaprav beleži?

Omenjeni telefoni imajo vgrajen GSP sprejemnik, locirajo pa nas lahko tudi s pomočjo lokacij oddajnih anten za mobilno telefonijo ali brezžičnih WiFi omrežij. Lokacije se sproti zapisujejo v telefon in se ne pošiljajo Applu ali Googlu. Ne, ostanejo na našem telefonu. Zakaj je to potrebno? Apple navaja, da preko shranjenih prejšnjih lokacij hitreje na novo določi našo lokacijo. Lokacijski podatki tudi ne vsebujejo samo naših lokacij, ampak seznam bližnjih točk, preko katerih se ta lokacija da določiti. Vendar pa to niti ni tako pomembno (pravzaprav nas predhranjeni podatki nekoliko obvarujejo pred sledenjem) … Pojdimo naprej.

Ti podatki se ob vsaki sinhronizaciji prenesejo na naš računalnik, saj se takrat napravi varnostna kopija (backup) celotne vsebine telefona, kar omogoča povrnitev podatkov v primeru okvare. Tudi ti podatki se ne pošljejo Applu, ampak ostanejo na našem računalniku. Mi sami (ali pa kdo drug, ki ima dostop do našega računa na tem računalniku) lahko s programom iPhone Tracker pogledamo, katere vse lokacije so shranjene v teh varnostnih kopijah. Pogled na sliko res vzbudi neprijeten občutek, kar takoj pomislimo na korporacije, ki nas stalno spremljajo.

Vendar nas ne na ta način. Zgrozimo se ob sliki lokacijskih podatkov, shranjenih na naših napravah (ki se ne pošiljajo na strežnike korporacij), niti trznemo pa ne ob dejstvu, da nas večina Googlu in Facebooku vsakodnevno po lastni izbiri sporoča kje smo, kaj delamo, s kom se družimo, kdo je naš prijatelj, kaj poslušamo, kaj gledamo, kaj beremo in kaj si mislimo o drugih ljudeh! Lokacije dovolj natančno dobijo preko naših IP naslovov, s telefoni pa jih lahko sporočamo čisto natančno tudi preko Facebook Places. Google po drugi strani ve za vsako naše iskanje in lahko iz njega rekonstruira ne samo, kje smo, ampak celoten potek našega dne. Naše življenje je vedno bolj v omrežnem oblaku, kaj pa se s podatki tam dogaja, pa ni čisto jasno (razen tega, da oblačni ponudniki na njih gradijo poslovne modele in generirajo profit).

Običajni protiargument je, da se pri slednjem sami odločamo, kaj dajemo komu, v primeru iPhona in Androida pa so brez naše vednosti nekaj beležili. Hja, koliko uporabnikov Googla pa res razmišlja o tem, kaj vse sporoča podjetju in koliko smo uporabniki spleta sploh sposobni oceniti, ali je to primerno ali ne. In kaj, če tega ne želimo? Imamo izbiro. Lahko izberemo recimo Microsoftov Bing, ali pa Yahoo. Izbira res.

Apple je reagiral tako, da je izdal popravek za iOS operacijski sistem, ki zmanjša število shranjenih lokacijskih točk (in telefon torej sčasoma “pozabi”, kje smo bili), odstrani lokacijske podatke iz varnostnih kopij (uf, slabe novice za forenzike!) in odstrani podatke popolnoma, če izklopimo storitev na telefonu. Po drugi strani pa so ponudniki storitev v oblaku še vedno večinoma ameriška podjetja, za katera pa je pred kratkim ugotovil Zack Whittaker iz ZDNet, velja ameriška zakonodaja, pa čeprav se njihovi podatkovni centri nahajajo tudi v EU (in smo tako pod super EU zaščito osebnih podatkov). Ameriška vlada ima zato dostop do vseh naših podatkov v oblaku. No, zdaj pa že stopam na teren teorij zarote, zato bom raje kar nehal.

Ko bodo aplikacije tega nivoja na voljo za Motorolin Xoom ali Galaxy Tab, potem bo to resna konkurenca, do takrat pa bodo vrste predvsem pred Applovimi trgovinami. Odprtokodnost gor ali dol.