Razpis volitev v čas šolskih počitnic je zopet obudil debato o e-volitvah, bolj natančno: o volitvah preko interneta. O tem sem že pisal že dve leti nazaj in tam opisal različne pomisleke, ki jih imam ob vpeljavi internet volitev “na horuk”. Poskusimo tokrat v obliki pogostih trditev oz. vprašanj in odgovorov.

Baje tehnoloških in varnostnih vprašanj ni več?

To ne drži. Strokovnjaki s področja informacijske varnosti smo običajno zadržani pri vprašanju volitev preko interneta, saj vidimo pri realizaciji kar nekaj problemov. Večino razlogov za to zadržanost sem opisal v prispevku “Bodo volitve anonimne ali Anonymousove?”

Kaj ni to kot e-bančništvo, ki ga uporabljamo brez problemov?

Paralela med internet banko in internet volitvami ni ravno prava. Banke lahko vračunajo pričakovane izgube zaradi zlorab e-bančništva in zakon recimo določa pri nakupih preko interneta zgornjo mejo, za katero odgovarja kupec (150 EUR pri nas), ostalo mora pokriti banka (poenostavljam). To kaže, da zlorabe so in da je na njih treba računati. Kako jih bomo vračunali v volilni izid?

Ampak Estonci jih imajo že nekaj let!

Res je, vendar so trenutno izjema in ne pravilo. Protiargument je recimo, da večina informacijsko razvitih držav še nima internet volitev, nekatere pa so pilotske projekte uvajanja celo ukinile zaradi problemov (glej Wikipedia: Electronic voting examples, recimo primeri Nemčije in Nizozemske). Če torej kot argument vzamemo eno državo, potem velja tudi protiargument drugih držav, ali ne?

Programerji si estonsko kodo za njihov volilni strežnik lahko ogledate na GitHubu.

Kaj ne bi internet volitve rešile trenutnega problema poletnih volitev?

Udeležba bi bila sigurno višja, v to ne dvomim. In tudi veliko bolj praktično bi bilo! Vseeno pa ni tako enostavno – za začetek bi morali vsem državljanom razdeliti digitalna potrdila (certifikate). Estonci imajo te shranjene na čipu osebne izkaznice, pri nas smo imeli podobne ideje na prelomu tisočletja, pa so se ustavile (ve kdo, zakaj?).

Letos je itak prepozno tudi zato, ker bi morali spremeniti vsaj kakšen zakon.

Vi infosec ljudje ste malo čudni in povsod vidite probleme.

Mislim, da ne gre za to. Če je vprašanje, ali so problemi varnosti internet volitev rešeni, potem je strokovno utemeljen odgovor: ne. Če pa je vprašanje, ali si želimo internet volitev in bomo vzpostaviti učinkovite mehanizme za upravljanje tveganj, ki so s tem povezana, potem pa to ni samo vprašanje tehnologije in njene varnosti, ampak najprej stvar odločitve družbe oz. politike. Napačno pa je negirati strokovno argumentirano mnenje zaradi tega, ker moti izid, ki si ga želimo. Da ponazorim:

A: Poglej, ti si strokovnjak za to: ali zadevo uvedemo?
B: Ne, raje ne.
A: Hm. No, vseeno mislim, da bi jo uvedli.

Proti argumentu “to je vse čisto res, ampak jaz še vedno mislim drugače” se je nemogoče boriti, saj ni racionalen. Govori o tem, kaj si nekdo želi, da bi bilo res ne glede na dejansko stanje (in je pravzaprav zanikanje realnosti).

Ampak internet volitve so napredne in praktične!

Že mogoče in zna biti, da bomo nekoč vsi volili na daljavo. Obstajajo tudi bolj načelni zadržki, ki jih je zelo dobro opisal Žiga Dolhar v zapisu “Tajnost in svoboda volitev v dobi informatizacije” in te je prav upoštevati pri odločitvah. Napačno pa je, da se vedno skuša vpeljati internet volitve zaradi trenutnih političnih točk nekoga ali zaradi svojevrstne zapletene situacije, ki si jo skuhamo sami. Dolgoročen projekt e-participacije na različne načine bi sigurno osvetlil vrsto nerešenih vprašanj tudi pri volitvah v Državni zbor in morda celo našel kakšno rešitev.