Mesec: marec 2010

Ne glej, ne poslušaj!

Urad RS za nadzor prirejanja iger na srečo (UNPIS) je operaterjem izdal odločbe za omejitev dostopa do spletnih mest bwin.com in bet-at-home.com. V njih operaterjem nalaga omejitev “z onemogočitvijo pretvorbe tekstovnega spletnega naslova http://www.[—%5D.com v IP naslov.”

Omejevanje dostopa

Kot kaže, so na Uradu izbrali možnost omejevanja dostopa preko DNS sistema, o kateri sem tu že pisal. Izbrali pa so dokaj nerodno različico. Blokade spletnih mest s pomočjo DNS preslikav se običajno izvedejo s preusmeritvijo na nek drug IP naslov. Tam uporabnika običajno čaka obvestilo, da je njegova zahteva preusmerjena, skupaj z razlogi, zakaj se je to zgodilo. S tem, ko pa Urad zahteva onemogočanje pretvorbe, naroča operaterjem, naj njihovi strežniki vrnejo odgovor, da tega spletnega mesta ni. Bolj natančno bi pravzaprav bilo reči, da se morajo operaterjevi DNS resolverji delati, kot da tega spletnega mesta ni. S tem pristopom je pa kar nekaj težav.

  • Uporabniki pri brskanju ne bomo mogli več enostavno ugotoviti, kdaj gre za napako v omrežju ali našem tipkanju, kdaj pa spletno mesto obstaja, a nam Urad ne pusti do njega. Prav bi bilo, da je razlog za omejitev dostopa vsakemu uporabniku jasno predstavljen takoj, ko dobi odgovor na svojo zahtevo.
  • Izogib ukrepu je enostaven: igralci bodo uporabili OpenDNS ali Google Public DNS strežnike in se trivialno izognili omejitvi (ali pa se preslikava vpiše v hosts datoteko). Tak ukrep torej ni učinkovit.
  • Ukrep želi omejiti dostop ne glede na to, ali je vaš namen igrati igre na srečo, ali pa samo pogledati, kaj je na spetnih straneg bwin.com in bet-at-home.com. Ali pa če ste recimo novinar in želite pobrskati po seznamu kontaktnih naslovov prirediteljev, da bi dobili uradno izjavo glede blokade. Omejitev velja tudi takrat.
  • Blokada velja recimo le za http://www.bwin.com, ne pa za www2.bwin.com ali bwin.com (čeprav se slednji na spletnem strežniku kasneje preslika na http://www.bwin.com). Pričakovati je torej še dodatne odločbe, s katerimi bo Urad to popravil.

Zakaj je Urad izbral takšno različico omejevanja, lahko le ugibam. Morda zato, ker ni potrebna vzpostavitev posebnega spletnega strežnika, ki bi sprejemal preusmerjene zahteve in uporabnikom pojasnjeval, zakaj je bil promet preusmerjen (ali pa jim Urad tega ne želi pojasnjevati)?

Kot poroča Delo, pa odločbe niso razveselile Direktorata za informacijsko družbo.

DODANO 23.3.2010: Kot sva napovedala z Matejem Kovačičem na predavanju v Kiberpipi, se bwin.com seveda ne bo tako enostavno predal. Poleg omenjenega www2.bwin.com je postavil še spletni naslov www77.bwin.com (ki seveda ni predmet izdanih odločb za omejitev dostopa), na voljo pa je dal še program za PC, ki zagotavlja izogibanje blokadi. Da ne bo pomote: nisem hazarder in se ne želim opredeljevati o igrah na srečo za denar, še manj pa želim zagovarjati tujo igralnico! Se pa lahko opredelim glede smiselnosti poskusa omejevanja tujega spletnega mesta. Ministrstvo za finance in UNPIS sta zatrjevala v izredno skopih izjavah medijem, da je ukrep omejevanja “smotrn in učinkovit” (Delo, 21.1.2010), medtem ko smo drugi nizali argument za argumentom, zakaj temu ni tako in kazali na resno kolateralno škodo takšnega ukrepa. No, menim, da je sedaj zadnje dogajanje jasno in praktično pokazalo, da ukrep verjetno ni smotrn, zagotovo pa ni učinkovit.

Reblog this post [with Zemanta]
Advertisements

Prelaganje odgovornosti

V ponedeljek (1.3.2010) je Blaž Mazi v Dnevniku pisal o spletnih goljufijah, vdorih in zlorabah na omrežju, ter pasteh za otroke, ki se ne zavedajo pomembnosti zasebnosti in objavljajo vse živo kar povprek, saj jim nihče ni povedal, kako naj se ravnajo (če poenostavim).

Glede tega sem pomislil na scenarij, ki se verjetno kar pogosto odvija pri nas: otrok nekje v prvih razredih osnovne šole sliši, da imajo eni že Facebook in ga hoče tudi sam, čeprav ne ve čisto, kaj to pravzaprav je. Starši pogosto tudi ne vedo, ali pa so neizmerno navdušeni nad web 2.0 sposobnostmi svojega otroka (oz. se imajo za blazno moderne in napredne) in mu naredijo FB račun. Kaj bo, če bo prišlo do kakšnega problema in bo otrok nevede objavil preveč, ali pa bo žrtev kakšnega nadlegovanja? Se mi zdi, da bodo starši zelo hitro obtožili državo, šole in še koga, ne bodo pa pomislili na to, da je njihova dolžnost, da se pozanimajo, kam spuščajo otroka. Če to počnejo v fizičnem svetu, morajo tudi v virtualnem. Pa še Facebook sam med pogoji uporabe določa, da morate imeti vsaj 13 let …

O zasebnosti na omrežju je Mazi v ponedeljkovem Dnevniku napisal tudi ločen komentar (priporočam!), o vrednosti Facebook profila pa sem tudi že sam pisal.