Splošna prepoved šifriranja za državljane?

Teroristični napad na Charlie Hebdo je opogumil nekatere državnike po svetu, da so ponovno prišli na plano z idejami o prepovedi šifriranja, saj ob njegovi uporabi država ne more nadzirati komunikacij in pravočasno preprečiti terorističnih napadov (pustimo ob strani dejstvo, da šifriranje ob poboju v Parizu ni igralo popolnoma nobene vloge). Šifriranje je danes na spletu v široki uporabi za e-bančništvo, spletno nakupovanje in prenos naših vsakdanjih sporočil, zato se ga kar ukiniti ne da. Plan B torej: države v šifrirne postopke vgradijo stranska vrata, ki samo njim omogočajo hitro dešifriranje. Vendar ne bo šlo, vsaj ne na hitro.

Katere države?

Vsak državnik ima verjetno v mislih pač svojo državo, ki bi prisilila proizvajalce programja in aplikacij, da bi za njih vgradila stranska vrata. Mogoče bi se nekaj velikih držav vsedlo in podpisalo sporazum, po katerem bi si delile dostop. V luči medsebojnih prisluškovanj med zaveznicami na zahodu, ki jih je razkril Snowden, takšna rešitev danes ni preveč verjetna. Vendar imajo želje po tem tudi drugi režimi, ki med cilji državne politike niti slučajno ne omenjajo svobode govora in zaščite zasebnosti posameznika. Bosta Lukašenko in Kim Jong Un imela isto pravico do stranskih vrat, kot David Cameron? Spomnimo se tudi na probleme državnih trojancev in kam vse so prodali FinFisherja.

Kriminaliziranje neodvisnih rešitev

Pogosta refleksna reakcija v državni upravi za reševanje operativnih problemov je: sprejmimo zakon! Zakon, ki bo recimo določal, da lahko programerji implementirajo le državno-odobrene šifrirne algoritme (s stranskimi vrati in za katere so se medtem morale države uskladiti, kot smo videli malo prej, saj sicer lahko svojo rešitev prodajate samo na domačem tržišču). In Platon reče: “Dobri ljudje ne potrebujejo zakonov da bi delovali odgovorno; medtem, ko slabi ljudje vedno znajo zaobiti zakone.”

Seveda bodo resni teroristi in kriminalci plačali razvoj lastnih kvalitetnih rešitev, zakon seveda ni ovira. Razen, če se zraven še prepove uporabo računalnikov za splošno rabo in se prodaja le še specializirane naprave, nad katerimi nimamo nadzora (blizu temu pride Apple s svojim iOS okoljem in nadzorom aplikacij). Ampak morda kriminalci vendarle lahko pohekajo in sprogramirajo te naprave po lastnih načrtih navkljub prepovedi? Zato potem še omejimo dostopnost znanja o šifriranju in programiranju. Z današnje perspektive, kjer družba uživa sadove odprtokodnega programja in se računalniška industrija zanaša na neodvisne varnostne strokovnjake, ki jim iščejo napake po kodi, povsem absurdno. Neprijetno vprašanje je, ali se bomo začeli premikati v bolj orveljanski svet, kjer bodo takšni ukrepi postali običajni?

Tehnologija

Ne gre pa pozabiti tudi na to, da voditelji držav govorijo eno, kriptografi pa javno razlagajo, kako “zadeva ne bo delovala“. Vendar pa stroka dandanes že ne more biti ovira, ne?

Če pustim cinizem ob strani, lahko končam s pozitivnim primerom. Gre za odziv nizozemske kriminalistke na konferenci o kibernetski varnosti pred kratkim, ki je protestirala ob trditvah, da si organi pregona vedno želijo slabo šifriranje, takšnega ki ga lahko vedno zlomi. Nizozemci so vedno nekaj posebnega.

Tisti, ki želite vedeti več, so oglejte pa še posnetek predavanja Cory Doctorowa: “The coming war on general computing” iz konference 28c3, ki jo vsako leto organizira Chaos Computer Club.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s