Mesto Québec so nam vsi priporočili, češ da je nekaj čisto posebnega in da podobnega v Severni Ameriki ni, pa ne samo zato, ker ima edino obzidje okoli starega mesta. Čeprav je celotna provinca Québec dvojezična in te tudi v Montrealu najprej ogovorijo po francosko, se z bližanjem mestu Québeck francoščina še ojača. Vedno bolj smo opažali tudi francoske lilije (mogoče smo bili le bolj pozorni na te detajle). Z Garminom smo se usmerili v sam center mesta, potem pa poiskali najbližje parkirišče.

Mesto je res posebno – če bi me kdo postavil tja s teleporterjem, bi bil prepričan, da sem nekje v Franciji. Hiše, ulice, restavracije in stojnice, vse deluje bolj evropsko, kot kanadsko. Še posebej je razlika opazna potem, ko smo bili nekaj dni v provinci Ontario. Spodaj je album z nekaj slikami.

Quebec

Za konec pa še One Man Band:

Bruno je v svojem River’s Edge Bed and Breakfast menjal ponudnika interneta, zato nisem mogel sproti pisati dnevnika. Bom pa zdaj za nazaj.

Četrtek je bil sončen in odpravili smo se do slapov, da se spustimo v tunel in na spodnjo platformo.

Z dvigalom smo se spustili do tunela, tam pa sta dve mali galerijici, na koncu katerih vidiš deročo vodo. Prava stvar pa je zunanja terasa, kjer lahko občuduješ to veličino.

Na obisku je bila tudi skupina Amišev:

Nakupili smo si seveda nekaj spominkov, popoldne pa preživeli v Waterparku. Naslednje jutro smo se odpravili nazaj v Montreal. Ideja, da bi si šli ogledat še center Toronta pa je izpuhtela že v torek, ko smo občutili promet na njegovi obvoznici. Preveč bi trajalo, da pridemo not in ven iz mesta.

Namesto tega smo se odločili, da si čez vikend ogledamo Ottawo in mesto Québec.

Včeraj smo se po zajtrku odpeljali iz Kingstona proti Torontu in še naprej do Niagarskih slapov. Še prej smo pozajtrkovali v Econo Lodge motelu – zajtrk nudijo zelo osnoven, “kontinentalen” (v bistvu kruh z maslom in marmelado, koruzni kosmiči z mlekom, kakšen krof ali rogljiček, sok in kava). Čeprav sem parkrat slišal frazo “towards a greener future”, je bilo vse za enkratno uporabo. Vsak od gostov je sproduciral kupček kartona, plastike in stiroporja za zajtrk. Na koncu pa je za popestritev poskrbel gost, ki si je zaželel res dobro popečen toast in sprožil požarni alarm. Gasilci so bili pri hotelu v nekaj minutah, mi smo pa na srečo ravno končali z zajtrkom, tako da smo počakali na konec alarma in se odpeljali.

Garminov nüvi se je izkazal za odličnega na včerajšnji poti. Vsi imamo sicer svoje zgodbice o tem, kako nas je (budala) poskušal peljati po daljši poti nekje, kjer dobro poznamo ceste, pri iskanju ulice v neznanem mestu ali po potovanju po obvoznici Toronta (4-5 pasov “ekspresa”, obvoznice + 3 pasovi “kolektorja”, priključne avtoceste) pa pride zelo prav, ko opozarja, katere strani se je treba držati.

Niagarski slapovi so seveda fantastični. Bolj ko jih gledaš, bolj magični se zdijo. Ker smo prišli popoldne in smo bili utrujeni od poti, bomo kakšno turo naredili danes (ali celo jutri). Eni priporočajo sprehod za slapom, drugi vožnjo z ladjo, tako da se je težko odločiti. Ponujajo seveda tudi neke “supersaver” pakete, a smo do teh skeptični, še posebej zato, ker imamo v načrtu obisk Marinelanda.

Rough Guide omenja, da ima Clifton Hill v Niagari “once you’ve adjusted to it – a certain kitsch charm”, nismo pa bili pripravljeni na lunapark! Spodaj je nekaj slik, klik za večjo.

Nastanjeni smo v River’s Edge Bed and Breakfast, od koder se lahko sprehodimo do centra in do slapov. Za komplet spalnice z dvema posteljama, kopalnico in še majhno “dnevno” sobo bomo plačali nekaj manj kot $100 (kanadskih) na dan. Sobe so OK, klime so stare in glasne, a sosedje so za okoli 50% dražji, pa še redki ponujajo sobe z dvema posteljama, v glavnem so pripravljeni na pare.

Če bo čas, bom moral še ugotoviti, zakaj mi njihov wireless ne dodeli IP naslova, čeprav se poveže. Mogoče blokada MAC naslova, mogoče kaj drugega. Do takrat pa se malo šlepam na enem nestabilnem omrežju.

Po nekaj dneh v Montrealu (o tem na koncu potovanja) smo se lepo naspali in čas je bil, da se odpravimo na pot. Kanadski Kingston je na pol poti med Montrealom in Torontom, zato se nam je zdel priročna postaja za pot do niagarskih slapov. Najeli smo avto (avtodom je sicer bil prva ideja, a je veliko predrag), Garmina pa sta nam posodila Tanya in Terry.

Lep sončen dan, zmeren promet, skoraj vsi pa gredo največ kakšnih 10 km čez omejitev (100 km/h). Ko smo prečkali iz Quebecka v Ontario so nam s tabel sporočili, kakšne so kazni za prehitro vožnjo: $95 za 120 km/h, $220 za 130 km/h. Rough Guide opozarja, da so na avtocestah bencinske postaje postavljene še kar na redko. Res je od ene do druge 80 ali 90 km, vendar pa je postaja (in cel nakupovalni center) pri vseh izvozih. Na naši relaciji je teh veliko, verjetno pa se to spremeni bolj ko greš na zahod Kanade.

Kingston je mesto s 113,000 prebivalci, bil pa je prva prestolnica Kanade. Center mesta je simpatičen, vendar pa majhen in smo ga hitro prehodili.

Kupili smo karte za ogled tisočih otokov. Na njem se nahaja vojaška akademija, vendar pa si obiskovalci najbolj zapomnimo bolj ali manj razkošne vile, ki krasijo obražja otokov.

Prespali smo v Econo Lodge na 840 Princess St. Motel je urejen in čist, za sobo za tri z zajtrkom smo plačali $94 (62 €). Sedaj pa nas čaka malo daljša pot do Niagarskih slapov, kjer bomo par dni imeli “bazo”.