V neposredni bližini železniške postaje v Kjotu se nahaja Shosei-en vrt. Po prihodu v nedeljo je bilo to prva stvar, ki smo si jo šli ogledati s prijatelji, ki so se tudi udeležili FIRST konference.
Na sprehodu so nas študentje kaligrafije povabili na ogled njihove razstave. Tole pomeni “Gora Fudji”:
Srečanje z mladimi kaligrafi je bilo še kar nerodno, glede na to, da niso znali angleško, mi pa smo bili glede kaligrafije in odnosa japoncev do nje popolni ignoranti. No, skušali smo se vesti spoštljivo in vljudno, kakšen vtis pa smo dejansko pustili na mladincih, pa ne bomo nikoli vedeli.
Končali smo na konferenčnem “ledolomilcu” (ice-breaker party). Tam sem se prvič spoznal s high-tech sekreti. Tole je komandni pult enega:
Tole je pa straniščna školjka v hotelu:
Any questions? 
Metro
Kjoto ima samo dve liniji podzemne železnice. Ena gre v smeri sever-jug (linija Karasuma), druga pa vzhod-zahod (linija Tozai). Karto se kupi na avtomatih, cena pa je odvisna od razdalje. Za vožnje po centru plačamo 210 ¥. Karto vstavimo pri vstopu na postajo, ter spet pri izstopu (torej je ne smemo pustiti pri vstopnih avtomatskih vratih). Vse smeri so jasno označene tudi v angleškem jeziku.
Avtobus
Na Kjotski glavni postaji se lahko orientirate s pomočjo info terminala. Vpišete prvo črko znamenitosti, ki jo želite obiskati, ali imena avtobusne postaje. Pokaže vam, na kateri avtobus morate iti in tudi, s katerega postajališča bo odšel. Prav tako se je enostavno orientirati s pomočjo karte avtobusne mreže, ki jo dobite pri prodajalni vozovnic (nasproti info terminala). Za oglede je primerna dnevna karta, ki stane 500 ¥, osnovna vozovnica za eno vožnjo je namreč 220 ¥.
Potem, ko najdete pravo postajališče, preverite, kdaj vaš avtobus odide. Za vsako linijo imate tabelo odhodov in sicer za delovni dan (modro), sobote (zeleno), ter nedelje in praznike (rdeče). V levem stolpcu je ura, v osrednjem pa minute za vse odhode. Enake tabele najdete tudi na vseh postajah in avtobusi so neverjetno točni.
Vstopate pri srednjih vratih in izstopate pri vozniku. Tam tudi plačate vozovnico, če ste vstopili brez nje. V tem primeru morate pri vstopu vzeti listek, ki ga pokažete vozniku.
Francozi so pojem za kulinariko. Nihče ne bo dejal, da nimajo pojma o tem, kako in kaj se je ter pije. Vendar pa obstaja področje, kjer se izničijo vsi zakoni in pravila, nekakšna negativna singularnost: letališče Charles de Gaulle v Parizu. V plastičnih bifejih stojiš v vrsti na blagajni potem, ko si izbral plastično hrano. Sam si jo nato pogreješ v mikrovalovki.
Mogoče je vse namenoma tako, da se potem zdi hrana na letalu prav okusna?
