Poslanka islandskega parlamenta, Birgitta Jónsdóttir, je v petek zvečer (7.1.2011) prejela obvestilo Twitterja, da je ameriško Ministrstvo za pravosodje (Department of Justice) preko ameriškega okrožnega sodišča zahtevalo kopije vseh sporočil, ki si jih je izmenjala preko Twitterja in sicer od 1. januarja 2009 dalje. Odredba zahteva seveda tudi vsa zasebna sporočila, ki si jih je poslanka izmenjala z drugimi uporabniki Twitter omrežja. Še več – Twitter mora razkriti tudi vse kontaktne naslove, trajanje sej, vse IP naslove, ki jih je uporabljala, in za plačljive storitve tudi številke računov in kreditnih kartic.
Poslanka je v preteklosti tudi sodelovala z Wikileaks ob objavi helikopterskega napada na civiliste in novinarje v Iraku. Kot članica islandskega parlamentarnega odbora za zunanje zadeve se je leta 2009 udeležila zabave na ameriški ambasadi v Reykjaviku, s seboj pa je vzela tudi Assanga. Zanimalo jo je, ali ga bodo spoznali.
Poleg tega, da bo Wikileaks spet po nekaj tednih priplaval na medijsko površje, se lahko vprašamo tudi, kako to, da se lahko ameriška vlada vtika v komunikacijo islandske poslanke? Zlahka. Zato, ker je nadaljevanje web 2.0 koncepta pripeljalo do centralizacije storitev. V oblaku, bi lahko še dodali, če bi radi bili modni. Platforme, kot so Facebook, Twitter, WordPress, Google, Blogger, Tumblr, Posterous, FourSquare, pa so vse ameriška podjetja, ki morajo spoštovati ameriške zakone in ne islandskih ali slovenskih.
Ironično je, da je razvoj interneta kot distribuiranega omrežja pripeljal do centralizacije storitev, kjer se tudi zasebna komunikacija seli na samo par platform v lasti par podjetij. E-pošto so zamenjala sporočila na Facebooku in Twitterju. Dobro zasnovan porazdeljen sistem je zamenjalo centralno skladišče. Dostop do teh podatkov pa ima podjetje, ki upravlja platformo in ameriška država. No, še e-pošta se vse bolj seli na Gmail, tako da se tudi “stara” e-pošta vedno bolj koncentrira pri enem ponudniku.
- Image via Wikipedia
“All your base are belong to us” je kultni citat hekerske subkulture, vzet iz Zero Wing igre, z zanič japonsko-angleškim pregovorom. Velikokrat se uporablja ob vdorih v računalnike kot vzklik zmage ali oznanjanje samega dejanja. Izjavo lahko danes razumemo tudi kot zmagoslavni vzklik ameriške države, ki ima neoviran dostop do vedno večjega nabora svetovne komunikacije, ker se vsi selimo v oblake ali platforme v ZDA. No, nekaj je še zakonskih ovir, ampak bomo videli na primeru Birgitte Jónsdóttir in drugih Wikileaks podpornikov, kako bo s tem.
V EU izgubljamo kar nekaj časa in energije na zaščito prometnih podatkov in fantaziramo o tem, ali je IP naslov osebni podatek, ali ne. Še dobro, a ne?
Related articles
- US ‘wants Wikileaks Twitter data’ (bbc.co.uk)
- US orders Twitter to hand over WikiLeaks members’ private details (guardian.co.uk)
Gorazd :blog 
Ko izročiš podatke podjetju v ZDA, izročiš podatke organom pregona v ZDA. Seveda to ne velja samo za ZDA. To se lahko pove za katero koli podjetje s sedežem v kateri koli državi.
Decentraliziranost pa obstaja samo še v P2P omrežjih – tudi elektronska pošta predstavlja P2P omrežje. Njihova prihodnost pa je negotova, saj se v tem trenutku še izmikajo nadzoru, vendar pa želijo nosilci (finančne in politične) oblasti tudi te komunikacije najmanj marginalizirati, če že ne v celoti onemogočiti. Interesi kapitala, ki za vsako ceno ščiti svoje nematerialne pravice in interesi vsakokratne oblasti, ki želi čim večji nadzor in vpogled v vsebino komunikacij, se tukaj najlepše pokrijejo.
Tudi Evropska unija na to ni imuna. Menda bo potrebno pritisniti na operaterje, da začno nadzirati početje svojih strank, ker so se kršitve avtorskih pravic (t.i. piratstvo), zaradi pomankanja nadzora menda neverjetno povečale.
Bistvene bitke v prihodnjih letih se bodo tako vrtele okoli tega, ali bo šel Internet po poti radia*, ali pa se bo tej poti izognil in ohranil status demokratičnega komunikacijskega medija.
Radio je bil na svojem začetku enako demokratičen medij komunikacije. Vsakdo, ki je imel tehnično znanje in opremo je lahko v eter sporočal karkoli je želel in iz njega tudi prejemal sporočila. Danes v ZDA organ za nadzor celo določa katerih besed se v tej komunikaciji ne sme uporabljati. Uporabniki radijskih postaj pri nas pa morajo imeti licence, da lahko upravljajo z radijsko postajo, ki omogoča komunikacije na razdaljah nad nekaj 100m.
Ali bomo ta internetni “eter” prepustili enaki usodi pa je v veliki meri odvisno tudi od nas.