V odziv na pobudo o sporazumu ACTA je Državni zbor najavil javno razpravo o njem in tudi podpisnike pobude povabil na javno predstavite mnenj. Spodaj je posnetek mojega govora in pisni prispevek k razpravi.

Javna predstavitev mnenja o podpisu Trgovinskega sporazuma za boj proti ponarejanju (ACTA), Državni zbor, Odbor za evropske zadeve, petek, 17. 2. 2012 ob 12. uri.

Spoštovani!

Veseli me, da imam možnost v javni razpravi o sporazumu Acta predstaviti tudi svoje mnenje. Govoril bom predvsem o 27. členu sporazuma, ki govori o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine v digitalnem okolju, torej na internetu.

Za začetek moram jasno povedati: Acta sama ne vsebuje določil, ki bi uvajala filtriranje interneta ali zahtevala odklope posameznikov zaradi kršitev pravic intelektualne lastnine. Zakaj pa me sporazum vseeno navdaja s skrbmi glede spremembe vloge internet ponudnikov in možnim omejevanjem elektronske komunikacije, pa želim predstaviti v nadaljevanju.

V uvodu sporazuma lahko preberemo, da je eden od ciljev sporazuma spodbujanje sodelovanja med ponudniki storitev in imetniki pravic pri reševanju kršitev v digitalnem okolju. Ali to pomeni, da bodo gospodarski subjekti, ki so imetniki navedenih pravic, imeli pri obrambi teh drugačen položaj, kot kateri drugi gospodarski subjekti? To iz formulacije ni razvidno.

V nadaljevanju 4. odstavek 27. člena pravi, da lahko imetnik pravice na podlagi »pravno zadostnega« zahtevka dobi posebej hiter kanal za pridobivanje podatkov o posameznem naročniku, ki domnevno krši njegove pravice. To pomeni, da imetniki pravic lažje pridejo do osebnih podatkov naročnika. Ta izjema me nekoliko spomni na že videno nenavadno situacijo, ko naj bi imel Tržni inšpektorat RS lažji dostop do prometnih podatkov, hranjenih po Zakonu o elektronskih komunikacijah, kot sama policija, pa čeprav se je hramba teh podatkov uvedla ravno za namen hudih kaznivih dejanj, povezanih s terorizmom in torej za namene policijskega pregona. Če se prav spomnim, je bilo ob tej situaciji potrebne kar nekaj pravne akrobacije s pojmi dinamičnih in statičnih internet naslovov, da se je stanje za silo zopet uskladilo z namenom. Omenjena akrobacija pa je povzročila nenačrtovane stranske učinke, v katere sta morala poseči tako Informacijska pooblaščenka, kot tudi Vrhovno sodišče. Ponudniki in policija pa se na okroglih mizah še dandanes sprašujemo, kaj se sme in kaj ne.

S 5. odstavkom 27. člena Acte se podpisnice zavežejo, da bodo zagovile ustrezna pravna sredstva zoper izogibanje tehničnim ukrepom, ki jih lastniki pravic uporabljajo za zaščito svojih del. Tu pa je že bolj jasno, da gre za tehnologijo Digital Rights Management ali na kratko DRM. DRM je mehanizem za onemogočanje digitalnega kopiranja. Ni enotnega DRM in vsak založnik lahko razvije svojega. Leta 2005 je družba Sony v ta namen uporabila t.i. rootkit, hekerski program, ki se s prevezavami v operacijskem sistemu računalnika  skrije pred uporabnikom in izvaja pritajeni nadzor, odkrije pa ga lahko le specialist. Poenostavljeno rečeno: Sonyjev DRM mehanizem je okužil računalnike po vsem svetu. Po velikem škandalu in tožbah, ki so sledile, je moral Sony program umakniti. Če bi takrat bila uveljalena Acta, morda uporabniki sploh ne bi smeli raziskovati, kaj se dogaja na našem lastnem računalniku, takoj ko bi spoznali, da gre za DRM. In morda okužbe z lastne naprave niti ne bi smeli odstraniti.

Ko beremo člene Acte jih res lahko vzamemo kot neka splošna priporočila za izboljšanje stanja na področju varstva pravic intelektualne lastnine na spletu. Če pa na Acto pogledamo skozi prizmo nekaterih že uporabljenih rešitev, pa lahko vidimo povsem drugačno sliko. Spomnil bi na hitro sprejete spremembe Zakona o igrah na srečo, ki so takorekoč čez noč prinesle možnost blokade tujih spletnih mest in tako legitimirale poseg v elektronsko komunikacijo. Brez širše razprave in sodelovanja strokovne javnosti. Spomnil bi na »družbo«, v kateri hote ali nehote potuje Acta: mislim predvsem na zloglasni ameriški Stop On-line Piracy Act, ki je tudi dodobra razburil javnost in je sedaj na hladnem.

Zaradi navedenega menim, da Acta v digitalnem okolju ne prinaša ustreznih rešitev in zna povzročiti nenadejane posledice, ki bodo posegle v elektronsko komunikacijo, ter morda celo ovirale vpeljavo naprednih komunikacijskih protokolov in programskih mehanizmov, ki so namenjeni večji varnosti uporabnika pri uporabi spleta.

Gorazd Božič, vodja SI-CERT pri javnem zavodu ARNES (Akademska in raziskovalna mreža Slovenije)