Kot piše Heise Online, je nemško sodišče odločilo, da internetni ponudnik ni dolžan izvajati blokad igralniških spletnih mest, ki se nahajajo izven njegovega omrežja.
Gre za zelo zelo podoben primer, kot so predlogi Urada RS za nadzor nad prirejanjem iger na srečo pri nas doma. Kot je razvidno iz povzetka obrazložitve, nemško sodišče smatra, da je internetni ponudnik v tem primeru le prenosnik informacije (po našem Zakonu o elektronskem poslovanju na trgu /ZEPT/ bi rekli, da je ponudnik storitev izključnega prenosa) in kot tak ni odgovoren za informacije, ki jih ponuja prireditelj (bwin.com v tem primeru).
Ja, naš ZEPT že na začetku določi, da se zakon ne uporablja za področje iger na srečo. Zakaj pa ne? Kdo nam lahko to razloži na nek način, ki ima rep in glavo?
Nekaj upanja je, da se torej te igre na srečo začnejo urejati drugače, kot pa na način, ki prinaša dodatne stroške nič krivim internetnim ponudnikom in ima lahko v prihodnosti resne posledice za vse uporabnike interneta glede svobode do dostopa do informacij.
Gorazd :blog 
Naš ZEPT in tudi EU direktiva na kateri temelji se čisto lepo bereta. Izven meja te države, seveda.
Igre na srečo se v skladu z ZEPT ne štejejo kot “storitev informacijske družbe”.
Izključen prenos podatkov in storitev shranjevanja v predpomnilniku se v skladu z ZEPT štejeta kot “storitev informacijske družbe”.
Večkrat v javnosti navedena interpretacija UNPIS je ta, da ker ponudniki storitev informacijske družbe prenašajo podatke oziroma v predpomnilniku hranijo podatke za storitev, ki izrecno ni regulirana z ZEPT, tudi njihova storitev v teh primerih “ne more biti varovana po ZEPT”.
Kar je seveda nevarna neumnost, saj ta interpretacija postavlja ponudnike v položaj, da se njihov status ugotavlja na podlagi tega katere podatke njihovi uporabniki prenašajo preko komunikacijskih omrežij, oziroma se jih hrani v predpomnilnikih. Če bi po tej analogiji določali odgovornost ponudnikov storitev informacijske družbe, bi bilo pri nas v zaporih že precej tesno. Zaprte pa bi bile odgovorne osebe vse operaterjev, medijev, portalov in drugih ponudnikov storitev in to zaradi različnih kaznivih dejanj, ki se dnevno in vsem na očeh dogajajo s pomočjo njihovih storitev.
Pa če je še nekako razumljivo, da tehnično in pravno neuk inšpektor, ki ne pozna zakonodaje zagreši napako, to ni nikakor ni dopustno, da se zgodi tudi pri sodiščih. Če že, je naloga sodišča ugotavljanje vseh dejstev, ne pa golo potrjevanje mnenja inšpektorjev. V teh primerih pa so ravno sodišča najbolj zatajila, saj so v celoti sprejela pravno nevzdržno interpretacijo ZEPT. Torej so sodišča zatajila v svoji lastni stroki!
Postopki na sodiščih, ki so bili odprti že leto in več nazaj, pa se še vedno vlečejo. Malo manj znana stvar pa je, da je sodišče v ločenem postopku za eno izmed blokiranih spletnih mest že ugotovilo, da se je ignoriralo tako našo veljavno yakonodajo, kot tudi evropsko sodno prakso. Zaradi tega je bila odločba za sporno blokado odpravljena, celoten postopek pa se je vrnil na prvo stopnjo.
Zakaj naša sodišča niso sposobna ugotoviti niti lastne sodne prakse, ko pride do tega, da se en postopek vrne nazaj na prvo stopnjo, preostali, ki predstavljajo identično copy-paste besedilo, pa ne, pa je znova nekaj, kar da človeku misliti.
Krasen povzetek bistva! Meni se vedno bolj pomembno zdi tudi vprašanje, zakaj je zakonodajalec (ali predlagatelj zakona) menil, da je treba igre na sreči izvzeti iz ZEPT in tako dopustiti nedefinirano polje, po katerem potem tava sodišče? Kateri argumenti so ga vodili v to rešitev? Bolj ko se bližamo odgovoru na to vprašanje, bolj jasno postaja, zakaj je ta anomalija “dopustna”. No, vsaj po mojem mnenju.
Igre na srečo so izvzete iz ZEPT zato, ker predstavljajo posebno tveganje prisotnosti dejanskih kaznivih dejanj in organiziranega kriminala. Pri temu še posebej izstopa pranje denarja. Ravno tako obstaja tudi možnost, da se igralec igram na srečo ne bo mogel odpovedati (oblika zasvojenosti), pri čemer bo za to vrsto zabave porabil več denarja, kot pa si ga bi lahko privoščil.
Zaradi tega se je državam članicam EU že s pogodbo priznalo posebno izjemo iger na srečo, kot dejavnosti, ki ni navadna tržna dejavnost in jo lahko s tem razlogom urejajo samostojno. Tako za to dejavnost tudi ne velja tisti del pogodbe, ki se nanaša na prost pretok storitev, posledično pa je to kodificirano v direktivi ter nato tudi ZEPT.
Do tukaj je vse lepo in prav. Vendar pa je Evropsko sodišče že razsodilo, da ta izjema ni absolutna, temveč je vezana na to, da država z omejevanjem možnosti prirejanja iger na srečo dejansko preprečuje neželjene spremljajoče pojave, ne pa, da si s pomočjo te regulative zagotavlja izključno pravico oziroma zagotavlja lokalen monopol. Težišče zakonodaje oziroma ravnanja države mora tako biti jasno usmerjeno v to, da se igre na srečo v veliki meri omejuje ali v celoti prepoveduje.
V tej luči je Slovenija v težavnem položaju, saj iz zakonodaje ni jasno razvidno kako naj se bi država trudila omejevati igre na srečo kot takšne. Jasno pa je razvidno, da ima država neposredno korist od tega, da se igre na srečo prirejajo v čim večjem številu, pri čemer pa s svojimi dosedanjimi ravnanji omogoča obstoj nekaj igralcev, ki dejansko upravljajo s pomembnim deležem tega trga. To pa niso samo podjetja v izključni državni lasti, temveč so lastniki ali solastniki tudi osebe zasebnega prava, ki na račun zakonsko predpisanega onemogočanja tuje konkurence, v privilegiranem položaju.
Tudi to, recimo, da Slovenija z veseljem odobrava koncesije na obmejnem področju z Italijo kaže na to, da je v igri denar, hkrati pa tudi varovanje domačih igralcev pred čezmejno konkurenco. Italija, mimogrede, s svojo zakonodajo zelo jasno demonstrira, da so igre na srečo v splošnem dejavnost, ki se jo omejuje kolikor je to smiseselno. Tako se je do določene mere dopušča, da se prepreči njen izgon v izključno roke organiziranega kriminala (če bi lahko igre na srečo prirejali samo kriminalci, bi samo kriminalci prirejali igre na srečo), hkrati pa se ji preprečuje nenadzorovan razmah.
V tem smislu pa mislim, da je en izmed že blokiranih izvajalcev te storitve proti Sloveniji tudi že sprožil sodni postopek, ki bi na koncu moral odgovoriti, ali je ravnanje Slovenije skladno s pogoji pod katerimi so igre na srečo iz skupnega trga izvzete, ali pa je ravnanje morda takšno, da se Slovenija na to izjemo ne more sklicevati in mora pod nediskriminatornimi pogoji omogočiti izvajanje te storitve vsem družbam s sedežem v EU, ki se s to dejavnostjo ukvarjajo.