Arashiyama in Togetsu most sta priljubljeno shajališče tako domačinov, kot turistov. Po reki se lahko peljete z najetim čolnom, namesto taksija pa vzamete rikšo. Ob levem bregu se nahaja polno gostiln, ki izgledajo dokaj drage (nisva probala). Tja sva v bistvu na pol zašla, ko sva hotela do Iwatayama  parka z opicami.

Nad reko se strmo dviga gozd, ob dnu pa gre z vsake strani pešpot.

Območje je polno trgovinic in gostiln, v katere vas vabijo z ulice.

Nedeljo sva z Matejem končala na pivu z Barbaro in Miletom.

Fushimi inari je svetišče, ki je posvečeno Inari božanstvu. Ker je Inari zaščitnik/duh plodnosti, riža, poljedelstva, industrije in lisic, se prav slednje pojavljajo skozi celotno območje svetišča. Svetišče se nahaja na robu mesta Kjoto, ob vznožju gore Inari. Z Matejem sva se tja odpravila z avtobusom (št. 5 do Inaritaishamae postaje). Voznik vsakemu turistu ob izstopu prijazno pokaže, kje je treba zaviti proti svetišču.

Najbolj značilna stvar tega svetišča so oranžni oboki torii, ki so postavljeni po poti od glavnega templja na Inari hrib. Te postavljajo trgovci in podjetniki, ki častijo Inari.

Pot skozi gozd zna biti zaradi toplote in visoke vlage kar naporna, zato ni odveč pijača iz avtomatov, ki so postavljeni tudi tu. Vmes se najde tudi kakšna gostilnica:

Šele v petek sva z Matejem imela dovolj časa, da sva se odpravila ogledati kakšno znamenitost. Vsi so nama priporočali Zlati tempelj, zato sva se odpravila na bus in molila, da bo vreme zdržalo, saj je popoldne vglavnem cel teden deževalo. Pridružil se nam je Zdenko iz zagrebškega Srca – najprej smo obredno popljuvali vsak svojo garnituro politikov, nato pa krenili na bus.

Japonski stil pazljivosti na detajle se vidi povsod po parku, ki tempelj obkroža.

Po obisku templja smo šli pogledat Nishiki pokrito tržnico v centru mesta, ki jo tudi vsakdo priporoči turistom. Matej se je spraševal, če bo veliko “produktov” še migalo in lezlo, jaz pa sem po izkušnjah iz Singapurja pričakoval veliko mumificiranih in vloženih živali, ter izredno močan vonj. Nič od tega. Tule je nekaj slik s tržnice (klik za večjo sliko):

Zvečer pa smo se dobili na pijači z Barbaro in Miletom, ki sta na Japonsko prišla iz Južne Koreje in slučajno splanirala počitnice tako, da smo se za par dni pokrivali. Bar, v katerem smo se dobili se nahaja na severovzhodnem vogalu Kyoto Tower hotela (nasproti železniške postaje) in sicer v petem nadstropju. Do njega prideš z dvigalom, ki je levo od vhoda v zelo majhen McDonalds. Tam zgoraj nekje med sedmo in deseto zvečer strežejo hrano in je dokaj poln, vendar pa kasneje (ali pa prej) zlahka dobiš prosto mizo.

V neposredni bližini železniške postaje v Kjotu se nahaja Shosei-en vrt. Po prihodu v nedeljo je bilo to prva stvar, ki smo si jo šli ogledati s prijatelji, ki so se tudi udeležili FIRST konference.

Na sprehodu so nas študentje kaligrafije povabili na ogled njihove razstave. Tole pomeni “Gora Fudji”:

Srečanje z mladimi kaligrafi je bilo še kar nerodno, glede na to, da niso znali angleško, mi pa smo bili glede kaligrafije in odnosa japoncev do nje popolni ignoranti. No, skušali smo se vesti spoštljivo in vljudno, kakšen vtis pa smo dejansko pustili na mladincih, pa ne bomo nikoli vedeli.

Končali smo na konferenčnem “ledolomilcu” (ice-breaker party). Tam sem se prvič spoznal s high-tech sekreti. Tole je komandni pult enega:

Tole je pa straniščna školjka v hotelu:

Any questions? 🙂

Metro

Kjoto ima samo dve liniji podzemne železnice. Ena gre v smeri sever-jug (linija Karasuma), druga pa vzhod-zahod (linija Tozai). Karto se kupi na avtomatih, cena pa je odvisna od razdalje. Za vožnje po centru plačamo 210 ¥. Karto vstavimo pri vstopu na postajo, ter spet pri izstopu (torej je ne smemo pustiti pri vstopnih avtomatskih vratih). Vse smeri so jasno označene tudi v angleškem jeziku.

Avtobus

Na Kjotski glavni postaji se lahko orientirate s pomočjo info terminala. Vpišete prvo črko znamenitosti, ki jo želite obiskati, ali imena avtobusne postaje. Pokaže vam, na kateri avtobus morate iti in tudi, s katerega postajališča bo odšel. Prav tako se je enostavno orientirati s pomočjo karte avtobusne mreže, ki jo dobite pri prodajalni vozovnic (nasproti info terminala). Za oglede je primerna dnevna karta, ki stane 500 ¥, osnovna vozovnica za eno vožnjo je namreč 220 ¥.

Potem, ko najdete pravo postajališče, preverite, kdaj vaš avtobus odide. Za vsako linijo imate tabelo odhodov in sicer za delovni dan (modro), sobote (zeleno), ter nedelje in praznike (rdeče). V levem stolpcu je ura, v osrednjem pa minute za vse odhode. Enake tabele najdete tudi na vseh postajah in avtobusi so neverjetno točni.

Vstopate pri srednjih vratih in izstopate pri vozniku. Tam tudi plačate vozovnico, če ste vstopili brez nje. V tem primeru morate pri vstopu vzeti listek, ki ga pokažete vozniku.