Pred počitnicami smo lahko brali po spletu in časopisih o tem, kako je nekdo odkril, da Applov iPhone beleži lokacijo uporabnika. Kasneje so to ugotovili tudi za Android telefone. Večina člankov je zgroženo ugotavljala, da nas Apple (in kasneje v njegovi senci Google) spremljajo, kako hodimo naokoli. No, in kaj se pravzaprav beleži?

Omenjeni telefoni imajo vgrajen GSP sprejemnik, locirajo pa nas lahko tudi s pomočjo lokacij oddajnih anten za mobilno telefonijo ali brezžičnih WiFi omrežij. Lokacije se sproti zapisujejo v telefon in se ne pošiljajo Applu ali Googlu. Ne, ostanejo na našem telefonu. Zakaj je to potrebno? Apple navaja, da preko shranjenih prejšnjih lokacij hitreje na novo določi našo lokacijo. Lokacijski podatki tudi ne vsebujejo samo naših lokacij, ampak seznam bližnjih točk, preko katerih se ta lokacija da določiti. Vendar pa to niti ni tako pomembno (pravzaprav nas predhranjeni podatki nekoliko obvarujejo pred sledenjem) … Pojdimo naprej.

Ti podatki se ob vsaki sinhronizaciji prenesejo na naš računalnik, saj se takrat napravi varnostna kopija (backup) celotne vsebine telefona, kar omogoča povrnitev podatkov v primeru okvare. Tudi ti podatki se ne pošljejo Applu, ampak ostanejo na našem računalniku. Mi sami (ali pa kdo drug, ki ima dostop do našega računa na tem računalniku) lahko s programom iPhone Tracker pogledamo, katere vse lokacije so shranjene v teh varnostnih kopijah. Pogled na sliko res vzbudi neprijeten občutek, kar takoj pomislimo na korporacije, ki nas stalno spremljajo.

Vendar nas ne na ta način. Zgrozimo se ob sliki lokacijskih podatkov, shranjenih na naših napravah (ki se ne pošiljajo na strežnike korporacij), niti trznemo pa ne ob dejstvu, da nas večina Googlu in Facebooku vsakodnevno po lastni izbiri sporoča kje smo, kaj delamo, s kom se družimo, kdo je naš prijatelj, kaj poslušamo, kaj gledamo, kaj beremo in kaj si mislimo o drugih ljudeh! Lokacije dovolj natančno dobijo preko naših IP naslovov, s telefoni pa jih lahko sporočamo čisto natančno tudi preko Facebook Places. Google po drugi strani ve za vsako naše iskanje in lahko iz njega rekonstruira ne samo, kje smo, ampak celoten potek našega dne. Naše življenje je vedno bolj v omrežnem oblaku, kaj pa se s podatki tam dogaja, pa ni čisto jasno (razen tega, da oblačni ponudniki na njih gradijo poslovne modele in generirajo profit).

Običajni protiargument je, da se pri slednjem sami odločamo, kaj dajemo komu, v primeru iPhona in Androida pa so brez naše vednosti nekaj beležili. Hja, koliko uporabnikov Googla pa res razmišlja o tem, kaj vse sporoča podjetju in koliko smo uporabniki spleta sploh sposobni oceniti, ali je to primerno ali ne. In kaj, če tega ne želimo? Imamo izbiro. Lahko izberemo recimo Microsoftov Bing, ali pa Yahoo. Izbira res.

Apple je reagiral tako, da je izdal popravek za iOS operacijski sistem, ki zmanjša število shranjenih lokacijskih točk (in telefon torej sčasoma “pozabi”, kje smo bili), odstrani lokacijske podatke iz varnostnih kopij (uf, slabe novice za forenzike!) in odstrani podatke popolnoma, če izklopimo storitev na telefonu. Po drugi strani pa so ponudniki storitev v oblaku še vedno večinoma ameriška podjetja, za katera pa je pred kratkim ugotovil Zack Whittaker iz ZDNet, velja ameriška zakonodaja, pa čeprav se njihovi podatkovni centri nahajajo tudi v EU (in smo tako pod super EU zaščito osebnih podatkov). Ameriška vlada ima zato dostop do vseh naših podatkov v oblaku. No, zdaj pa že stopam na teren teorij zarote, zato bom raje kar nehal.